Kultura / Fajfrićev gejzir

Ko se približaš osvetljeni ploščadi sredi Kapelice, se začnejo stvari premikati. Že ob prvi eksploziji in kurblanju mašin nadzvočnih bombnikov siva pokrajina vzvalovi in zabrbota, vreli izvir pa skladno z visokimi in nizkimi toni in amplitudami na ves glas predvajanega hrupa kmalu prerase v pravo erupcijo, da se zapraši od vulkanskega prahu. Wow! Ko ne bi čez ušesa rezal industrijski zvok in ko si premene ne bi sledile v tako hitrem tempu, bi zlahka pomislil, da gre za flashback po kaki močni psihedelični avanturi ali za animacijo tvorb, ki sta jih tako rada gnetla Veš slikar svoj dolg. Od kje Bojanu Fajfriču tolikšna hipnotizerska spretnost, kako je povezal eminentno gonilo napredka, vojno, s tako naravnimi formami? Verjetno bo za del odgovora zadoščalo že dejstvo, da je Fajfrić živel v Beogradu, kjer je imel kar nekaj priložnosti, da sliši prelet vojaških letal in da se, magari od Grunfa in jugoslovanske reprezentance, nauči improvizacije in maksimalnega izkoriščanja razpoložljivih sredstev, saj vso pestrost, gomazenje in živo prelivanje, proizvaja šest didžejevskih monitorjev, nekaj stikal in luči ter nekaj kil pudra. To živi. Do petka v Kapelici.