Ropar

Maratonec.

Če hočete videti, kako sodobni ljudje organizirajo svoj mikroupor proti sistemu, divjemu, opresivnemu kapitalizmu, njegovim izkoriščevalskim in poniževalnim mehanizmom, potem si poglejte avstrijskega Roparja, ki je posnet po resnični zgodbi. Johann Rettenberger, ki ga igra Andreas Lust, je avstrijski maratonec - stalno teče, stalno trenira. Manično, študiozno, napol stahanovsko. Kot stroj. In kako se upre sistemu?

Tako, da prijetno združuje s koristnim, ali natančneje: tako, da ropa male mestne banke - drugo za drugo, serijsko, tako rekoč industrijsko. Vstopi v banko, pobere denar in potem zbeži, jasno, peš - teče in teče in teče, in ker je maratonec, eden izmed najboljših, ga ne morejo dobiti. Denar potem porine pod posteljo, pogleda pornič in se vrne v banko. Represivni aparat, varuh privatne lastnine, mu kljub vsej svoji tehnološki sofisticiranosti nič ne more - hitri, eksplozivni policijski avtomobili so nemočni, ko imajo pred sabo tekača, ki lahko izkorišča svoje gverilske prednosti, ki lahko beži neskončno dolgo in ki lahko vedno zavije v uličico, v katero avtomobil ne more. Rettenberger, strah in trepet privatne lastnine, temelja kapitalistične ureditve, nam brechtovsko sporoča: Kaj je rop banke v primerjavi z ustanovitvijo banke! Film je posnet po resnični zgodbi iz osemdesetih let prejšnjega stoletja (Rettenberger se je v resnici pisal Kastenberger), toda šele trideset let kasneje - v času katastrofalne krize kapitalizma katastrofe - lahko razumemo njen revolucionarni potencial, še toliko bolj, ker je Rettenberger prikazan kot naravna sila.

(Cankarjev dom)