Tretja zmaga pod Mont Blancom

Triindvajsetletni Kílian Jornet Burgada je od začetka zime do pomladi na smučeh, če le vremenske razmere dopuščajo, pa že prvi teden aprila preklopi na gorski tek. Prepričan je, da preveč teka sicer škodi nožnim mišicam, zato ga dopolnjuje z gorskim kolesarjenjem, pozimi pa s turnim smučanjem, saj naj bi obe disciplini manj obremenjevali kolena kot gorski tek.

Maja in junija teče po 25 ur na teden, temu dodaja še kakšne tri urice intenzivnega kolesarjenja, večkrat na leto se zaradi dokumentarne serije, ki jo njegov sponzor, podjetje Salomon, pod naslovom Kilian's Quest predvaja tudi po Youtubu, odpravi na kak osemdnevni, 800-kilometrski tek s španske atlantske na sredozemsko obalo prek Pirenejev s skupno skoraj 40 tisoč metri višinske razlike ali pa na nekajdnevno »pohajkovanje« po grških vršacih. Za ta snemanja pravi, da niso nič posebnega, zanj so način za odkrivanje krajev in spoznavanje ljudi. Na dan vseeno čez drn in strn in v najrazličnejših vremenskih razmerah preteče tudi 100 in več kilometrov, zasnežene predele in ledenike preči s pohodniškimi palicami, derezami in cepinom. Pravi, da so priprave pri gorskem teku vsako leto zelo kratke, saj od aprila navadno nima na voljo več kot dva meseca do velikih tekem, kakršna je vzdržljivostni 160-kilometrski tek po ameriških zahodnih državah (Western States 100-miles endurance race). Nekaj več časa za trening mu pušča ultramaratonska gorska preizkušnja okrog Mont Blanca (Ultra trail du Mont Blanc, UTMB), ki je na sporedu vsako leto konec avgusta in jo je letos že tretjič pretekel prvi.

Kílian Jornet ni katerikoli gorski navdušenec, vse otroštvo je preživel v Visokih Pirenejih, tekal po gozdu, se igral v skalnih previsih, se sankal in kidal sneg, pri šestih letih je osvojil 4164 metrov visoki Breithorn v švicarskih Alpah, pri 19 je postal najmlajši svetovni prvak v gorskem teku, zlato je osvojil na več evropskih in svetovnih prvenstvih v tekmovalnem turnem smučanju, postavil je mladinski svetovni rekord v vertikalnem kilometru, gorskotekaški disciplini, pri kateri je proga tako strma, da višinsko razliko tisoč metrov doseže v manj kot dveh kilometrih teka. Takšnih prog je nekaj le v Italiji, Franciji in Švici, in prav tam je Jornet pred petimi leti v mestecu Fully najstrmejšo pretekel v 31 minutah in 55 sekundah. Zmaguje na najpomembnejših tekmovanjih v obeh športih ter še v duatlonu (gorski tek in gorsko kolesarjenje), ima svetovni rekord v teku na Kilimandžaro in na grški Olimp in še bi lahko naštevali. Nobenega dvoma ni, da je trenutno najboljši gorski tekač in turni smučar na svetu.

UTBM: težavnost - lahka

Ultramaraton okoli Mont Blanca s startom in ciljem v Chamonixu je ena najslovitejših ekstremnih trekinških tekaških preizkušenj na svetu. Udeleženci (prijaviti se seveda ne more kdorkoli, za prijavo je treba zbrati točke na drugih gorskih preizkušnjah, tudi dveh slovenskih, ki že nekaj časa veljata za kvalifikacije) morajo preteči 166 kilometrov z 9400 višinskimi metri, za to pa imajo na voljo največ 46 ur. Ta preizkušnja je nastala leta 2003, leta 2006 in 2007 jo je prvi pretekel takrat 59-letni Italijan Marco Olmo, leta 2008 pa prvič skoraj 40 let mlajši, komaj 20-letni Jornet. Tako je bilo tudi naslednje leto in letos, le da je letos zmagal še na že omenjenem gorskem maratonu v ZDA.

Chamonix vsako leto ob koncu avgusta gosti pravi festival privržencev ultramaratonskega gorskega teka, saj se štirih različnih preizkušenj udeleži kar 6000 udeležencev z vsega sveta, nekaj tudi iz Slovenije. Najkrajša, CCC (Courmayeur-Champex-Chamonix), je dolga 98 kilometrov s 5600 višinskimi metri in časovno omejitvijo 26 ur, sledi ji TDS (Sur les traces des Ducs de Savoie, po poteh savojskih vojvod) z dolžino 111 kilometrov, 7000 višinskimi metri in časovno omejitvijo 31 ur, tej sledi UTMB, najdaljša pa je ekipna preizkušnja PTL (La petite trotte à Léon) z dolžino 240 kilometrov, 18 tisoč višinskimi metri in časovno omejitvijo 110 ur, ki jo nekateri imenujejo hiper-ultra maratonska preizkušnja. Najuglednejšega gorskega maratona v Evropi, UTBM-ja, se je letos udeležilo nekaj več kot 2300 tekačev, na cilj jih navadno v omejenem času pride malo več kakor polovica. Jornet ga je na svoji spletni strani www.kilianjornet.cat po težavnosti označil za »lahkega«. V nekem intervjuju je pojasnil, da na gorskih ultramaratonih ne zmagujejo nujno najboljši, temveč najbolje pripravljeni tekači. Pred pomembnimi preizkušnjami je seveda pomemben način treniranja, sam v tednu pred njimi teče tudi do 35 ur in premaga od 20 do 22 tisoč višinskih metrov: trenira na daljše razdalje in to združuje s strmimi vzponi. Traso proge si vedno ogleda, na specialnih kartah si označi pot, ki jo bo ubral, vedno ima s sabo na roko narisan načrt s približnimi časi in z lokacijami »okrepčevalnic«, poleg tega je šele v zadnjem času spoznal, kako pomembni sta prehrana in zadostna količina tekočine. Njegova glavna vira preživetja sta, poleg vode, pica in Nutella, za ultrapreizkušnje pa si vedno zagotovi tudi zadostno količino motivacijske glasbe. Pravi, da je njegovo telo po prvih daljših tekih nekoč potrebovalo celo do tri tedne, da si je opomoglo; zdaj mu to uspe že v dveh dneh.

Kílian ni le ekstremni športnik, ki se zjutraj zbuja s srčnim utripom 34 udarcev na minuto, po dveh urah treninga se mu ta poveča na 190 udarcev, pri ultramaratonih pa jih redko preseže 205, je tudi zelo poseben mladenič. Tisti, ki so z njim preživeli otroštvo, pravijo, da je že od nekdaj poskušal oponašati muflone, težo je med spusti vedno prenesel na pete in poskušal drseti. Sam pravi, da je osnova vsakega uspeha trdo delo, a je hkrati prepričan, da mu brez iskrene ljubezni do gora ne bi moglo uspeti.