Lahko noč, gospodična

Uganite, kdo v Sloveniji najbolj trpi?

Samo (Jernej Šugman) in Hana (Polona Juh) sta poročena. Oba sta arhitekta, dobro situirana, s hiško in hčerko. Zanju ni krize. Ali pač? Da med njima nekaj ne štima, veste po tem, da ona bolj malo govori, da pomenljivo pogleduje, da melanholično poležuje in da čaka na vprašanje: »Kaj je s tabo?« Da med njima ni vse okej, pa veste tudi po tem, da on po telefonu kramlja z drugimi, namesto da bi kramljal z njo.

Na eni strani imate moškega, ki je poročen s svojo firmo, na drugi pa žensko, ki živi v zlati kletki. In ne le, da živi v zlati kletki, ampak hoče živeti še v pravljici. In ne le, da hoče živeti v pravljici, ampak se hoče počutiti še dobro. Kot pravi: »Iščem razlog za dobro počutje.« Višji srednji razred trpi. Ne počuti se dobro. In potem pride popolna katastrofa? Mar Hana izgubi službo? Ne. Ji zgori starinsko pohištvo? Ne. Ampak nenadoma odkrije, da jo mož vara. Nič ni bolj grozljivega. Nič ni bolj šokantnega. Zdaj se šele slabo počuti. Zdaj šele trpi. Da bi se počutila bolje, si omisli ljubimca (Jan Cvitkovič), za katerega pa se izkaže, da je tip, na kakršnega lahko ženska pade le pri dvajsetih, kar njeno počutje še dodatno poslabša. Film, ki skuša biti po malem vse, recimo Prizori iz zakonskega življenja (sterilizirana verzija), Kramer proti Kramerju (predfeministično), Instalacija ljubezni (brez samoironije), V krvi (otroci od staršev poberejo vse najslabše), Eva (brez pištole) in Pod njenim oknom (mama namesto astrologije), in ki si preveč lahkotno domišlja, da je kopičenje naključij isto kot kompleksnost, nas smrtno resno prepričuje, da je bolečina teh, ki so dobro situirani, prava bolečina. Glede na čas, v katerem živimo, bi rekel, da je bolečina teh, ki imajo, hudo precenjena. Še huje: glorificiranje trpljenja teh, ki imajo, je neresno, sočustvovanje z njimi je patetično, medtem ko je njihovo dobro počutje stvar wellness-centrov, ne pa filma.