Che - novi človek

Življenje zadaja hude udarce.

Vse dokumentarce o Cheju, ki jih imate, lahko mirno vržete proč - tole je popolni portret revolucionarja, ki je bil vedno pripravljen na revolucijo in close-up. Tu, v kubanskem dokumentarcu Che, novi človek, vidite, kako zelo se je Che zavedal kamere, kako dobro ji je znal streči, kako dobro je razumel njen poten-cial, kako premišljeno je kultiviral svoj imidž (Che na traktorju, Che v predilnici, Che na gradbišču, Che v Združenih narodih, kjer najavlja vihar, ki bo zajel latinsko Ameriko ipd.), kako »nesrečen« je bil, ko se je moral v Bolivijo infiltrirati pod drugim imenom in z drugo, povsem spremenjeno identiteto (gladko obrit, s plešo!) in kako vesel je bil, ko so mu začeli lasje in brada spet poganjati, ko je torej začel spet postajati podoben samemu sebi.

Che je bil zvezdniški material - in revolucija potrebuje prav to, karizmo, emocije, točko identifikacije. Na novo odkriti dnevniki, zapiski in refleksije, nikoli videni arhivski posnetki, home-movies iz otroštva in nikoli slišani magnetofonski posnetki, med katerimi so tudi njegove recitacije poezije Pabla Nerude, namenjene njegovi ženi, dajejo boljši vpogled v to, kdo je bil Che, kako je živel, kaj je hotel in česa se je nadejal. Che - Ernesto Guevara, Ernestino, Pepe, astmatik, fan Salgarijevih pustolov-skih romanov, kolesar, motorist, fotograf, filmski snemalec, doktor, popotnik, Americano - je bil revolucionar, ki je potreboval revolucijo. Nujno. Urgentno! Kot ranjenec kri. Kot astmatik zrak. Ko je videl, kako revščina in lakota mučita latinsko Ameriko, kako CIA pučistično ruši demokratično izvoljene voditelje (npr. Arbenza v Gvatemali) in kako gringosi latinski Ameriki pijejo kri in zrak, se je radikaliziral in sklenil, da se bo angažiral. Prek Raula Castra je vzpostavil stik s Fidelom, tako da se je potem Gibanju 26. julij, motorju kubanske revolucije, pridružil kot zdravnik, ki pa je začel na osvobojenem ozemlju kmalu, tedaj že povišan v poveljnika revolucionarne vojske in prepričan, da je treba v latinski Ameriki ustvariti »množico Vietnamov« (ideal »permanentne revolucije«, ki ga je zagovarjal Trocki), ustanavljati vojaške akademije, tovarne orožja, bolnišnice, šole in časopise, v katere je pisal tudi sam. In čar tega dokumentarca je prav v tem, da nam pokaže, kako je Che pedantno, fanatično in disciplinirano prakticiral revolucionarno enotnost teorije in prakse - kako je stalno pisal, tudi v najtežjih, najbolj nemogočih razmerah, med prebijanjem skozi bolivijsko džunglo (in med spodletelo revolucijo v Kongu), kako si je stalno delal zabeležke, kako je stalno reflektiral, filozofsko in poetično, kako je stalno bral in študiral (Karl Marx, William Shakespeare, Oscar Wilde, Jules Verne itd.), kako je stalno - a la Borges - stenografiral svoj »slovar vsega«. In vse to je počel v maniri revolucionarja, ki s svojo prakso noče razočarati svoje teorije. Povedal je, kaj strašnega in smrtnega in neizrekljivega je treba narediti, potem pa je skušal narediti prav to, magari za ceno tega, da je pred očmi stalno videl apokaliptične vizije - fotografije svojega mrtvega obraza v ameriški reviji Life.

(Kinodvor)