Deviški ples smrti

Slovenija kot product placement.

Gotovo veste, kaj je to product placement: podjetje filmarjem plača, da ta ali oni njegov produkt vključi v film, da ga torej pokaže v filmu. Namesto da bi se v filmu pojavila reklama za ta produkt, se v filmu pojavi kar sam produkt. Recimo: BMW, Visa, L'Oréal, Ericsson, Heineken, Avis in Omega SA v bondiadi Jutri nikoli ne umre. Ali pa Sonyjevi telefoni, prenosniki in televizorji v bondiadi Casino Royale. In tako dalje. Slovenija je tako podjetje, ki tujim filmarjem plačuje, da jo pokažejo v svojih filmih. Vzemite le Deviški ples smrti, madžarski film, ki ga je koproducirala oz. sofinancirala tudi Slovenija.

Za začetek, to je zgodba o Istvanu (Endre Hules), madžarskem plesalcu, ki je pred dvajsetimi leti - še v času komunizma - zbežal iz Madžarske, zdaj pa se vrne, jasno, na veliko presenečenje vseh, predvsem njegovega brata Gyule (Zsolt László), ki z Mari (Bea Melkvi), svojo ženo, sicer nekdanjo Istvanovo muzo, ravno pripravlja plesno predstavo Deviški ples smrti, ki je finančno podhranjena - država je plesni skupini subvencijo zmanjšala. V kapitalizmu je huje, kot je bilo v komunizmu, pravi Gyula, ki mu Istvan - zdaj globalni promotor po imenu »Steve Court« - potem pojasni, da se je treba kapitalizmu prilagoditi: delo, delo in še enkrat delo, vztrajnost, železna disciplina, orientacija na trg, štadionska mentaliteta, poslovni načrt, marketing. Če ne plešeš s Hudičem, potem sploh ne plešeš - ali pa do smrti plešeš le v kaki zakotni restavraciji! Slovenski film hoče plesati, zato pleše s Hudičem ... ee, product placementom. Slovenija je madžarskim filmarjem plačala, da v Deviškem plesu smrti med kraji, ki jih bo na svoji turneji obiskala Istvanova plesna skupina, omenijo Ljubljano in da v vlogo očeta obeh bratov postavijo Borisa Cavazzo, ki je na Madžarsko zbežal pred Titom in ki s svojo družino govori slovensko. Kar je seveda obsceno: Slovenija - via Slovenski filmski sklad (po novem Slovenski filmski center) - mora plačati, da bi lahko slovenski igralec nastopil v tujem filmu, ki - kljub fotografiji velikega Vilmosa Zsigmonda, prisotnosti nekaterih h'woodskih znancev (Deborah Kara Unger, Stephen McHattie, Gil Bel-

lows) in patetičnim prepirom o tem, komu ali čemu je lažje lesti v rit, kapitalizmu ali komunizmu - izgleda le kot zakotna restavracija.

(Kinodvor)