Največ arhitekturne in prostorske škode naredijo prav arhitekti. Kot v vsakem poklicu je tudi med arhitekti dobrih le približno pet odstotkov.

Maja Ivanič je predsednica Društva arhitektov Ljubljane in predsednica mednarodne arhitekturne konference Piranski dnevi, več let pa je bila urednica revije Hiše. Z različnimi publikacijami, razstavami in konferencami poskuša dvigniti zavest o prostoru in pomenu kakovostne arhitekture.

Ena tvojih bolj kontroverznih trditev je, da demokracija ni primeren sistem za urejanje prostora. Zakaj misliš, da obvezen vsesplošni konsenz vodi v civilizacijski zaton?

Demokracija je najprimernejša družbenopolitična ureditev, ni pa najprimernejši način odločanja o strokovnih vprašanjih, ker zahteva po vsesplošnem konsenzu blokira konkretno reševanje problema. Zavrteti kolesje demokracije je res težko! Tudi na starogrški agori je odločitve v imenu ljudstva sprejemala le peščica modrecev. Demokratično lahko odločamo o politikih, o splošnih družbenih tematikah in problemih - do kdaj bodo odprte trgovine, ali je v lokalih prepovedano kaditi, demokratično volimo župana ... Ne moremo pa z vsesplošnim konsenzom odločati npr. o poteku srčnih operacij in načinu zdravljenja, o sistemu šolstva in zahtevah učnega programa, o davčnih in pokojninskih reformah, o poteku avtocestne trase ... Ta področja zahtevajo znanje strokovnjaka oz. skupine strokovnjakov. Enako je z urejanjem prostora in arhitekturo. Ljudje napačno mislijo, da gre pri arhitekturi le za estetski vidik, za kombiniranje barv in materialov, kar je stvar osebnega okusa. Pa ni res! Arhitektura je eksaktna veda. Prostor, torej tudi hiša in interjer, se oblikuje in načrtuje podobno, kot se rešuje matematični problem - po natančno določenih metodah, strokovnih pravilih in postopkih. Arhitekt ali pa skupina arhitektov, urbanistov, gradbenikov, psihologov, sociologov ..., zbranih okrog določenega prostorskega problema, ima torej strokovno avtoriteto - znanje in izkušnje, zaradi katerih lahko demokratično pove celovito premišljeno, strokovno najprimernejšo rešitev. In ta pač mora imeti večjo težo kot parcialne, z vsesplošnim konsenzom izglasovane rešitve laične javnosti, ki v ospredje največkrat potiska osebne interese. Zavedati se moramo, da sta prostor in arhitektura javno dobro in da arhitektura v prostoru ne stoji le eno sezono, temveč desetletja, stoletja.