Kuhinja kot gledališče

Osnovna šola Trnovo v Ljubljani je bila zgrajena leta 1961 po načrtih arhitekta Emila Navinška. Arhitekt Navinšek je zasnoval vrsto šol po vsej Sloveniji po načelih modernizma, ki jih je prvič predstavil pri Gimnaziji Bežigrad že leta 1936. Stavbe brez hodnikov, te nadomeščajo odprte osrednje avle z visokimi stropi in s svetlobo prek krajših stranic stavbe, so bile velika revolucionarna novost. Arhitektura je preprosta in racionalna, z jasno tlorisno zasnovo in s čistimi fasadnimi kompozicijami. Materiali so bili v začetku kamen in teraco za talne in stenske obloge skupnih prostorov, parket, lesena okna in lesene stene pa v učilnicah in kabinetih. Vendar je le malo šol ohranilo prvotno podobo. Spremembe v šolskih programih so povzročile številne dozidave, od športnih dvoran, knjižnic, servisnih prostorov pa do menjave prvotnih materialov. Dozidavam in predelavam se ni mogla izogniti niti osnovna šola v Trnovem. Najprej je bila prizidana športna dvorana, nato upravni del, kuhinja z jedilnico in malo dvorano in nazadnje knjižnica. Z vsakim prizidkom je njena prvotna jasna zasnova bledela.

Lani sta arhitektki dr. Dominika Batista in Maja Ivanič dobili priložnost zasnovati celostno prostorsko in funkcionalno prevetritev šole, ki je predvidevala kar največjo vzpostavitev prvotnega stanja Navinškove šolske stavbe in prenovitev prizidkov. Šola je v načrtih zaradi dinamične oblike prenovljenih volumnov prizidkov dobila ime Šola dveh metuljev. Sledilo je naročilo za idejni projekt prenove kuhinje, jedilnice in male telovadnice, ki je predvidevala celovito prenovo notranjosti in zunanjosti celotne severne lamele, v načrtih imenovane Metulj 1, v začetku letošnjega leta pa še izvedbeni arhitekturni in instalacijski načrti prenove šolske kuhinje s pripadajočimi garderobami, sanitarijami in tehničnimi prostori. Gradnja se je začela z zaključkom šolskega leta in bila končana sredi septembra.

Prvotno je bila načrtovana celotna prenova severnega trakta oziroma Metulja 1 - kuhinja, spremljevalni prostori in jedilnica, ki se je z načrtovano odprto kuhinjo povezala v en prostor. Vendar je bila v tej fazi izvedena le prenova kuhinje brez jedilnice. Parcialnost, s katero mora investitor zadovoljiti čim več potreb po prenovi številnih šol, katerih objekti so dotrajani, žal vodi do nedokončanih in nelogičnih odprtih posegov. Tako v trnovski jedilnici, ki je zaradi želje po ureditvi celotnega fasadnega ovoja dobila velike celostenske okenske odprtine, v prostor pred okni segajo prosto stoječi radiatorji. Ob celostni prenovi bi te verjetno nadomestili nemoteči talni konvektorji. V naslednjo fazo je bil prestavljen tudi enoten fasadni ovoj prizidkov, oblikovan iz vertikalnih lesenih letev, ki bi vse prizidke povezal in tako s kontrastom med pročelji prizidkov v lesu in osnovne Navinškove stavbe v teranovi izpostavil njeno zasluženo dominantnost. Lesene lamele imajo poleg povezovalne funkcije prizidkov in ustvarjanja intimnosti notranjih ambientov tudi vlogo senčenja prostorov v toplejših mesecih in dušenje hrupa. Iz projektantskega zornega kota bi bilo zagotovo smiselno v celoti prenoviti manjše število šol, zato pa te celostno, saj s parcialnimi prenovami prihaja do zahtevnejšega načrtovanja in koordinacije, šole pa ostajajo gradbišča veliko dlje, kot bi bilo to potrebno.

Posebnost kuhinje sta njena odprtost in zračnost. Zasnova takšnega prostora je izhajala iz prepričanja arhitektk, da sta kuhanje in prehranjevanje pomemben del kulture in vzgoje otrok in da ni vseeno, kako so prostori zasnovani in oblikovani. Zato je kuhinja načrtovana kot gledališče - kar najbolj je odprta proti jedilnici, obenem pa funkcionalna, estetsko dovršena, svetla, zračna in prehodna. Je prijetno delovno okolje z najnovejšo tehnološko opremo, funkcionalno dobro zasnovana in osebje jo je že vzelo za svojo. Otroci lahko opazujejo, kako se pripravlja hrana, in tako dobijo znanje, kako poteka priprava malic in kosil za tako veliko število otrok. Prenovljena kuhinja naj bi postala tudi vzorčen primer prenove kuhinj na drugih šolah, zato je bila še posebej pomembna vsaka najmanjša podrobnost pri zasnovi. Kuhinja je v času procesa priprave hrane in med malicami in kosili odprta proti jedilnici, za posebne priložnosti, ko v jedilnici poteka kakšen drug program, pa je na voljo pet lesenih lamelnih drsnih predelnih sten, s katerimi se prostor lahko predeli in zastre kuhinjo pred pogledi.

Prvi vtis pogleda v kuhinjo je svež, barvno prevladuje rdeča barva, rdeča je keramika v mozaični izvedbi in prav tako tla iz zalitega epoksi premaza. Posamezni prostori za pripravo hrane so oblikovani kot kuhinjski otoki, tako da je kuhinja fizično in optično čim bolj zračna in odprta. Elementi kuhinjske opreme so iz nerjavečega jekla. Vidne so tudi vse strojne instalacije - so del opreme in dekoracija prostora. Hkrati so tudi izobraževalne, saj otroci lahko vidijo, kako se na primer iz prostora odvaja slab zrak ali para, ki nastane pri kuhanju. Škoda je le, da ob lepi kuhinji otroci še vedno sedijo ob dotrajanih mizah in stolih, kar vsekakor pokvari splošni vtis prostora.

Prenovljena kuhinja je na istem mestu pritličja severne lamele kot obstoječa kuhinja, le da je zaradi potrebe šole po večji jedilnici nekoliko manjša, zato pa so delovni in manipulativni prostori bolj racionalno razporejeni. Poleg kuhinje so bili prenovljeni tudi servisni prostori v mansardi, ohranilo pa se je obstoječe zaklonišče za shranjevanje zelenjave in nekaterih trajnih izdelkov. V mansardi so pisarna vodje prehrane, pralnica, garderobe osebja kuhinje in prostor prezračevalnega sistema. Vsi prostori imajo poleg umetne zagotovljeno tudi naravno osvetlitev in prezračevanje, zato so na strehi in severni fasadi dodatna okna. V notranji steni proti kuhinji so nove okrogle zasteklitve, skozi katere ima vodja prehrane vizualni nadzor nad dogajanjem v kuhinji, obenem pa optično povečajo in naravno osvetlijo prostor kuhinje in mansarde.

Obstoječi gabarit severne lamele se navzven ni spremenil, znotraj pa so skladno z novo funkcionalno shemo porušili nekatere predelne stene, povečali in dodali so fasadne zasteklitve na vseh stranicah severne lamele, s katerimi je v kuhinji, v jedilnici ter v mali telovadnici dosežena večja naravna osvetlitev in naravno prezračevanje. Nove fasadne odprtine na severni fasadi so obenem tudi dodatni izhodi v primeru naravnih nesreč ali požara. Na severni stranici v kuhinji so zaradi tehnologije pomivalne linije umeščena nova okrogla okna različnih premerov, ki na fasadi obenem oblikujejo dinamično fasadno kompozicijo. Fasada je na zunanji strani dobila novo toplotno izolacijo, omet je barvan v grafitno sivi barvi, ki se ujema z lesenimi okenskimi okvirji in zlije s streho v enoten ovoj. Žal se je izvedba lesenega fasadnega ovoja iz vertikalnih letvic sibirskega macesna premaknila v naslednjo fazo.

Projekt prenove kuhinje in zunanjega ovoja severnega trakta Osnovne šole Trnovo je primer kakovostne prenove, za kar je poleg arhitektk dr. Dominike Batiste in Maje Ivanič zaslužno vodstvo šole, ki je dopustilo, da se sveže ideje preizkusijo na tej šoli. Naslednji korak pri razvijanju dobre prakse prehrane otrok bodo lahko naredili odgovorni za prehrano in poskušali zagotoviti čim bolj ekološko neoporečno hrano, v pripravo obrokov pa vnesti inovativnost in raznolikost. Takšna kuhinja kar vabi po eksperimentih. Odprtost kuhinje pa tudi kliče po novih kuharskih uniformah zaposlenih, ki z novim šolskim letom niso več skriti za zidovi kuhinj, temveč so del družabnega življenja na šoli.

Vir: Boris Briški: »Šole brez hodnikov arhitekta Emila Navinška« iz knjige Sodobna arhitektura šol v Sloveniji 1991-2007, Maja Ivanič in Špela Kuhar, Springer Wien New York, 2008.