Kritika / Tintin in njegove pustolovščine

za +

Lov za izgubljenim zakladom.

Tintin (Jamie Bell) izgleda kot mladi Indiana Jones: reporter, raziskovalec, pustolovec. Ko na sejmu v Bruslju kupi maketo ladje in ko se izkaže, da je v tej maketi »ključ« do davno izgubljenega zaklada, se - v družbi svojega psa Švrka in kapitana Haddocka (Andy Serkis) - zapodi okrog sveta, toda non-stop trip, ki ga po morju, zraku, cestah in puščavskih sipinah odpelje med divje motociklistične pregone in piratske bitke, mu kvarijo diabolični Saharin (Daniel Craig), mornarji, kriminalci, skrivnosti, viharji, tanki, cliffhangerji in interpolovca (Simon Pegg & Nick Frost), ki sta tako burleskna kot retro izgled tega reboota serije o Indiani Jonesu.

Tintin je trojna prelomnica. Prvič, to je prelomnica za Stevena Spielberga, ki je po letih vidne aseptičnosti spet ujel dan, svoj matinejski gusto, svoj ringelšpilski, cinefilski espri. Drugič, to je prelomnica za filme, posnete z motion-capture tehnologijo - liki so recimo v prejšnjih tovrstnih animacijah, predvsem Zemeckisovih (Polarni ekspres, Beowulf ipd.), izgledali mehanično in sterilno, občasno celo mrtvo (ali pa »mrtvooko«), tu pa čudežno oživijo, in sicer v vsej svoji fotorealistični izraznosti. In tretjič, to je prelomnica za vse tiste, ki so rasli na kultnih stripih o Tintinu in njegovih pustolovščinah - to, kar so do sedaj videli le v stripih, ki jih je ustvaril belgijski auteur Hergé, lahko zdaj vidijo v filmu. Za nekatere je bila to zmaga, pač dan, ki so ga čakali, drugi - puristi - pa so ekranizaciji ostro nasprotovali. Iz različnih razlogov: bodisi zato, ker so se bali, da jim bo film pokvaril spomine in uničil čarovnijo, ali pa zato, ker so imeli občutek, da so stripi o Tintinu bolj kinetični in bolj filmski od potencialnega filma. Strah je bil odveč. Ko gledate Tintina, imate namreč občutek, da je tudi Spielberg v ekranizaciji Tintina videl dan, ki ga je čakal. Ali bolje rečeno: stripi o Tintinu, ki so tako matinejsko vihravi, ringelšpilski in cliffhangerski kot Lov za izgubljenim zakladom, in digitalna motion-capture animacija (v 3D formatu), ki še v takem zaspancu prebudi manijaka, so mu omogočili, da je šel dlje, kot bi lahko šel v igranem filmu. In izkoristil je vsak trenutek - vsak milimeter, vsako vizualno priložnost, vsak detajl, vsako nevarnost, vsako vrstico, vsako vibracijo, vsako ekspresijo, vsako ironijo, vsako norost, vsako mladost - tistega »dlje«. Kot bi nam hotel pokazati, česa igrani film še vedno ne zmore.