Ne boj se teme

za

Nekaj se plazi v temi.

Velike hiše so srhljive. Stare velike hiše še toliko bolj. Zakaj? Ker ima zlo v njih več manevrskega prostora. Ali manj abstraktno rečeno: ker ima tema v njih več manevrskega prostora. Ker je v velikih hišah bolj nepregledna. Ker se lažje skrije. Ker ima veliko prednost pred tistimi, ki živijo v njej. Ker ima čudovit - hja, morilski - razgled na tiste, ki v njej živijo.

In lepo prosim: če je velika hiša še stara, zelo stara, saj veste, starinska, gotska, potem ima tudi tema, ki ždi v njej, tako bogato, tako slikovito, tako poskočno in tako neprebavljeno preteklost, da vstopaš izključno na lastno odgovornost. In ko enkrat vstopiš, je tako, kot bi podpisal svoj testament. Stare gotske palače imajo boljši pregled nad tistimi, ki vanje vstopajo, kot pa ga imajo nad starimi gotskimi palačami tisti, ki vanje vstopajo. Luči ni tu nikoli dovolj. Mrtvi vidijo žive bolje kot pa živi mrtve, sporočajo stare gotske palače, ki so zamenjale mnoge lastnike, toda vsak je za sabo pustil vse svoje neprebavljene demone, travme, strahove, tesnobe in paranoje. Zakaj bi sploh kdo hotel živeti v starih gotskih palačah? Toda v filmu Ne boj se teme, ki ga je napisal in produciral Guillermo del Toro, avtor Panovega labirinta, Hudičeve hrbtenice in Hellboya, se družina - Alex Hurst (Guy Pearce), njegova hči Sally (Bailee Madison) in njegova nova punca Kim (Katie Holmes), dizajnerka - preselijo natanko v tako staro gotsko palačo. Očitno ne vedo, da nastopajo v šokerju, a tudi to, da je v tej palači nekoč živel nori umetnik, čigar sin je skrivnostno izginil (v tej palači!), izvejo prepozno, tako da imajo potem hitro občutek, da jih ta palača, sicer paša za oči, gleda in da jih vidi precej bolje, kot pa oni sami vidijo njo. Stene, ki vedo preveč, skrivni prehodi in skrivne sobe, ki še vedno trepetajo od nedorečenosti in neodrešenosti, klet, ki zaudarja po grobnici, dolgi hodniki, ki šepetajo, prepišni prezračevalniki, kamini, sence, nenasitna pajčevina in izpuljeni zobje ustvarjajo perverzno atmosfero, v kateri kakopak najprej spregleda otrok, mala Sally, ki ji nihče ne verjame, da medvedek govori. Ženska solidarnost bi pomagala, toda le če bi lahko moški v tako veliki hiši - v hiši, v kateri je vsega preveč - živel z dvema ženskama. In polaroid tudi ne pomaga: medtem ko posnamejo eno fotko, namreč tema o njih že posname film, ki je videti kot stilizirani, morbidni, neogotski J-horror, v katerem Poltergeist in Izžarevanje srečata Guliverjeva potovanja, skanalizirana skozi Gremline in Panov labirint.

(Kinodvor)