Je superžupan lahko tudi superpremier?

Ob piscu tega članka si podobno vprašanje zastavlja tudi veliko Slovencev. Bojim se, da smo v zmoti. Vse, kar je super, je bilo in bo made in USA ali vsaj Hollywoodu. Tudi vse superkrize skupaj s sedanjo, so made in USA. Mi si bomo lahko lastili le predikat superneumnost, ki jo počenjamo na političnem področju, ko iščemo enkrat superlevičarja ali superdesničarja, ki naj naš državniški voz izvleče iz dreka, v katerem globoko tičimo, kar je jasno tudi ptičkom na veji.

O dosedanjih premierih, po osamosvojitvi bi lahko kako dobro besedo rekli le o dr. Janezu Drnovšku, ki je bil zelo preudaren »mečkač« in nas je obvaroval pred kakšno neumnostjo, ki so jo drugi naredili. Sedaj smo pred dilemo, ali naj nadaljujemo z enim od že preizkušenih ali pa poskusimo z novim. Resnična dilema je sedaj ta. Ali iščemo intelektualca, zaupljivega in poštenega videza z moralnim pedigrejem, ki veruje v boga in hkrati zavrača RKC, ki si tudi prizadeva, da bi bila udeležena pri delitvi oblasti. Moža, ki niti delavcem in upokojencem niti kapitalistom, lenuhom in gospodarskim kriminalcem ne bo stopil na žulj, pa bi kljub temu znal zavožen gospodarsko politični voz potegniti iz blata, da ne uporabim grše besede. Torej, moralni lik, ki ga nihče ne pozna, ker ga, na žalost ni.

In sedaj smo pri Zoranu Jankoviću. Tvegamo ali ne tvegamo, če po nemarnem omenimo še velikega Shakespeara, čigar Hamlet si je zastavil podobno vprašanje. Torej z našimi glasovi podpremo človeka, ki nikakor ne sodi v okvir tistega, kar smo zgoraj rekli, da iščemo in kar bi radi imeli. Ponujajo pa se nam rokohitrci in drugi pretkani politični manipulanti vseh vrst, ki nam obljubljajo gradove v oblakih, ob tem pa v vsem dosedanjem njihovem delu ni zaznati nobenih čudežev ali vsaj izpeljave kakšnih uspešnih projektov. Verjamemo jim naj torej na besedo. Gospod Janković pa razmišlja, ali se naj te zadeve sploh loti ali pa naj s svojo barko že preizkušeno lepo pluje po Ljubljanici in se tveganega posla sploh ne loti. Prvi plus, ki mu ga dajem. Ve, kam gre! Drugi plus, ki mu ga moramo dati, je, da je iz na pol mrtvega Mercatorja naredil prvega trgovca v Sloveniji, kar pomeni, da je antipod preostalim dobro znanim tajkunom, ki so iz paradnih gospodarskih konjev v Sloveniji naredili invalide in mrtvece.

Mislim, da jih ni treba naštevati. Tudi najmanj informirani Slovenec jih lahko našteje vsaj deset. Če koga še skrbi, ali je Janković levičar ali ni. Naj ga potolažim, tudi jaz mislim, da ni. Dejstvo, da je hotel v Ljubljani Titovo cesto in da je prepričan antifašist še ni dovolj, da si levičar. Saj je tudi veliki Winston Churchill, ki je skupaj s Titom na znanem Galebu obujal spomine na drugo svetovno vojno, bil znan kot zakrknjen desničar, a je cenil Tita-diktatorja kot velikega državnika, kar je svetovni politični vrh dokazal ob njegovem pogrebu. Toda kdo danes, razen kak politični idealist, še razmišlja o levem ali desnem političnem polu. To je zgodovina. Danes gre za to, ali bomo stali inu obstali, kot je rekel Primož Trubar, eden najpametnejših Slovencev vseh časov. Ugotovitev, da Janković sploh ni levičar je nepomembna. Važno je, da ve, kako se lovijo miši in da ima kremplje, če se smem tako izraziti. Ne vem, kako naj ocenim to, da je Janković tudi relativno bogat gospod. Ali je to plus ali minus. Za mene je prej plus, vsaj na oblast ne rine za to, da bi še kak fičnik zaslužil. Nekateri podjetniki so prepričani da morajo, če hočejo uspeti, poskrbeti tudi za svoje delavce, da bodo tudi oni čutili, da so del kolektiva, ki tudi njih upošteva. Janković je dokazal, da obvlada to taktiko in predvsem nekaj: za svoje sodelavce ne išče predvsem »fejst« fantov ampak takšne, ki znajo tisto, kar naj bi delali. Te umetnosti vsi dosedanji predsedniki vlad niso znali niti upoštevali niti jim ni bilo jasno, da je to ključ do uspeha. Zaključek: jaz bom na predčasnih volitvah poskusil z Jankovićem! Povejte mi, ali imam boljšo izbiro.