MEMENTO / Dom je kraj, kamor se človek vrne, kadar se zapro vse gostilne

Nekega večera tam okrog novega leta sem se lagodno sprehajal po Stari Ljubljani, buljil v lučke in drugo okrasno šaro ter štefnal okrog sejemskih štantov. Takrat pa je tam zraven mene nekaj presunljivo zahroplo in to je bil moj prijatelj Marjan Skumavc. Ha, se me je v svoji praznični osamljenosti kar vidno razveselil, zdajle ga pa res morava nekje malo srkniti. Ampak takrat sem še hodil z neko punco in takoj je pričela tiho, a vendar razumljivo nekaj godrnjati, češ, oh, saj sem vedela, potem boš pa spet pijan, pojdiva raje domov. Zategadelj sva samo simbolično spila tisti plastični kozarček kuhanega vina in se tako bolj klavrno razšla. Takrat sem ga tudi zadnjič videl. Sicer sva se domenila, da se enkrat v bližnji prihodnosti dobiva na večerji in ga malo pobiksava, še prej pa da ga obiščem v ateljeju, da se vse podrobno dogovoriva in da si ogledam njegove zadnje slike. A ko sem se motovilil po tisti hiši na Gradišču 8 in iskal podstrešje, me je, zaradi sumljivosti, na stopnišču ustavila neka stara baba z vprašanjem, češ koga iščem. Ko sem ji vse pojasnil, se je zahehetala, da Skumija pa ne bom našel, da ga je ponovno resno zvilo in da je v bolnišnici ali pa morda na okrevanju v tisti svoji Istri.