Zavzemimo prihodnost

Noam Chomsky

11. 11. 2011  |  Mladina 45  |  Komentar

Dr. Noam Chomsky je častni profesor jezikoslovja in filozofije na Massa-chusetskem tehnološkem inštitutu v Cambridgeu v ameriški zvezni državi Massachusetts. Članek je priredba njegovega govora privržencem gibanja Zavzemimo na trgu Dewey v Bostonu 22. oktobra letos. Govor je bil eden od mnogih v sklopu, posvečenem Howardu Zinnu, ki ga je gibanje pripravilo v okviru svobodne univerze. Zinn je bil zgodovinar in aktivist, njegovo najbolj znano delo je Zgodovina ameriškega ljudstva. © 2011 Noam Chomsky

Predavanje na takšni prireditvi je zame grenko-sladka izkušnja. Žal mi je, ker se Howard Zinn ne more udeležiti dogajanja in poživiti gibanja, ki pomeni uresničitev njegovih sanj. Pravzaprav je postavil kar nekaj temeljev zanj.

Če se bodo vezi in sodelovanje, ki se porajajo med temi osupljivimi dogodki, ohranili v dolgem, napornem obdobju, ki nas čaka - za zmago se je treba potruditi -, bo gibanje Zavzemimo postalo pomemben dejavnik ameriške zgodovine.

Še nikoli nisem videl ničesar, kar bi se po obsegu in svoji naravi lahko merilo s tem gibanjem, niti doma niti drugod po svetu. Privrženci gibanja skušajo na svojih shajališčih ustvariti kooperativne skupnosti, te pa bi lahko bile izhodišče za stalnejše organizacije, brez katerih ne bo mogoče premagati ovir na poti in odbiti protiudarca, ki se že pripravlja. Vendar je to, da je gibanje nekaj čisto novega, povsem primerno, saj gre tudi za obdobje, ki je nekaj čisto novega, ne le ta hip, temveč vse od sedemdesetih let.

Sedemdeseta leta so pomenila prelomno točko za ZDA. Odkar se je država rodila, se je njena družba razvijala, in to ne vedno pozitivno, na splošno pa je vseeno postopno napredovala do industrializacije in bogastva. Celo v mračnih časih je prevladovalo pričakovanje, da se bo napredek nadaljeval. Ravno prav sem star, da se spomnim velike depresije. Sredi tridesetih let, čeprav so bile razmere, objektivno gledano, veliko hujše kot danes, je vladalo drugačno razpoloženje.

Organiziralo se je militantno delavsko gibanje - CIO (Congress of Industrial Organizations, Kongres industrijskih organizacij) in druga, delavci so pripravljali stavke, bili so tik na tem, da bi prevzeli tovarne in jih upravljali sami.

Pod pritiskom ljudi je bilo sprejetih več gospodarskih programov, znanih pod imenom New Deal. Ljudje so dobili občutek, da je hude čase mogoče premagati.

Danes pa prevladuje občutek brezizhodnosti, včasih tudi obupa. To je v ameriški zgodovini nekaj novega. V tridesetih letih je aktivno prebivalstvo pričakovalo, da se bodo delovna mesta spet odpirala. Danes je delavcem v proizvodnji, kjer je brezposelnost tako rekoč na enaki ravni kot med veliko depresijo, jasno, da pri sedanji politiki ni upanja na nova delovna mesta.

Ta sprememba v ameriških obetih se je napovedovala že od sedemdesetih let. V več industrializiranih državah pa so doživeli preobrat in proizvodnjo začeli seliti v tujino - kar je sicer zelo donosno, vendar neugodno za delovno silo.

Gospodarstvo je prešlo na financializacijo. Finančne ustanove so doživele neverjeten razmah. Sklenil se je začarani krog med financami in politiko. Bogastvo je bilo vse očitneje osredotočeno v finančnem sektorju. Politiki so bili zaradi vse dražjih kampanj prisiljeni seči še globlje v žepe premožnih privržencev.

Ti so za nagrado dobili politiko, ki je bila po meri Wall Streeta: odpravljanje predpisov in omejitev, davčne spremembe, sprostitev predpisov za podjetja - in začarani krog je bil vse trdneje sklenjen. Zlom je bil neizogiben. Vlada je leta 2008 spet priskočila na pomoč Wall Streetu, ker naj bi bila ta podjetja prevelika, da bi propadla, njihovi šefi pa preveč pomembni, da bi jih zaprli.

Danes je za tisto desetino odstotka prebivalstva, ki je imela koristi v desetletjih pohlepa in goljufije, vse, kot mora biti.

Karl Marx je rekel, da ni dovolj, če svet razumemo, temveč ga moramo spremeniti. To bi si lahko zapomnili v obliki različice, da je priporočljivo svet razumeti, če ga hočemo spremeniti.

Banka Citigroup - ki so jo, mimogrede, večkrat rešili z državnim denarjem - je leta 2005 ugotovila, da bogate stranke pomenijo priložnost za njeno rast. Izdala je brošuro za vlagatelje, v kateri jih je pozivala, naj svoj denar vložijo v indeks Plutonomy, v katerega so bile vključene delnice družb na trgu z luksuznimi dobrinami. »Svet se deli na dva bloka - plutonomijo in preostale,« je ugotavljala banka Citigroup. »Združene države Amerike, Združeno kraljestvo in Kanada so ključne plutonomije - gospodarstva, ki jih poganja bogastvo.«

Nebogate včasih imenujejo prekariat, to so nezaščiteni delavci in brezposelni: odstotek in 99 odstotkov, kot se poudarja v gibanju. Ne gre za to, da bi številke jemali dobesedno, pač pa za resnično podobo.

Zgodovinski preobrat, kar zadeva zaupanje ljudi v prihodnost, je odraz teženj, ki jih morda ne bo več mogoče spremeniti. Protesti Zavzemimo so prvi množični odziv, ki bi lahko vplival na dinamiko. Osvetlil sem predvsem notranja vprašanja, vendar sta dva nevarna pojava na mednarodnem prizorišču zasenčila vse drugo.

Prvič v človeški zgodovini je resnično ogroženo preživetje naše vrste. Po letu 1945 imamo jedrsko orožje in zdi se pravi čudež, da smo to preživeli. A politika Obamove administracije in njenih zaveznic je pripomogla k stopnjevanju negotovosti. Druga grožnja je seveda okoljska katastrofa. Tako rekoč vse države na svetu so naredile vsaj negotove korake naprej, da bi jo preprečile. ZDA pa delajo korake nazaj. Sistem propagande, ki ga odkrito podpira poslovna skupnost, razglaša, da so podnebne spremembe samo potegavščina liberalcev: le zakaj bi poslušali te znanstvenike?

Če bodo v najbogatejših, najvplivnejših državah na svetu tudi v prihodnje tako brezbrižni, se katastrofi ne bo mogoče izogniti.

Nekaj bo treba ukreniti, in sicer dosledno in trajnostno, pa kmalu. Ne bo preprosto, spoprijemati se bo treba s težavami in z neuspehi, ti so neizogibni. A če se proces, ki poteka v ZDA in drugod po svetu, ne bo razraščal in postal vodilna sila v družbi in politiki, so možnosti za dostojno prihodnost slabe.

Pomembne pobude ne morejo biti uspešne, če nimajo velike, dejavne množične podlage. Ljudem je treba razložiti, za kaj si prizadeva gibanje Zavzemimo - kaj lahko naredijo sami in kakšne bodo posledice, če bodo stali ob strani.

Za množično podporo bo treba ljudi izobraziti in jih pripraviti do ukrepanja. Izobraževanje ne pomeni predavati ljudem, v kaj naj verjamejo - temveč pomeni učenje od njih in z njimi.

Karl Marx je rekel, da ni dovolj, če svet razumemo, temveč ga moramo spremeniti. To bi si lahko zapomnili v obliki različice, da je priporočljivo svet razumeti, če ga hočemo spremeniti. To ne pomeni poslušanja, govorjenja in branja knjig, čeprav je to včasih koristno. Učimo se iz sodelovanja. Učimo se od drugih. Učimo se od ljudi, ki jih skušamo organizirati. Vsi moramo priti do spoznanj in izkušenj, da bomo lahko oblikovali ter uresničevali zamisli.

Najprivlačnejši vidik gibanja Zavzemimo je ustvarjanje navez v vseh delih sveta. Če jih bomo ohranili in nadgrajevali, bi nas to gibanje lahko vodilo v prizadevanjih za bolj človeško družbo.