Grega Repovž

25. 11. 2011  |  Mladina 47  |  Uvodnik

Kdo bo zunanji minister?

„Nisem volil teh volov.“
—Priročen Mladinin slogan za vsako povolilno obdobje.

Volitve so vedno odlična priložnost za glas protesta. Nobenega dvoma ni, da le malokoga izmed volivcev ne zamika, da se na primer volitev ne bi udeležil, da bi oddal neveljavno glasovnico ali pa glasoval za stranko, ki nima nobenih resnih možnosti za vstop v parlament. A protestni glas je vedno najlažja odločitev. In tudi najbolj udobna.

Rezultati javnomnenjskih raziskav v resnici kažejo, da postajajo volivci teden dni pred volitvami izrazito dinamični, odločajo pa se pragmatično. Volilno telo spet nakazuje, da bo linija med levico in desnico tanka. Če volivci desnice svojo volilno odločitev poznajo že dolgo - in so le za nekaj tednov zanihali zaradi prihoda Gregorja Viranta na politično prizorišče -, volivci levice odločitve o volilni izbiri sprejemajo prav v teh dneh. In ker so pragmatični, zdaj večina izbira med Zoranom Jankovićem in Borutom Pahorjem - sta edina, ki izkazujeta, da bosta imela po volitvah v parlamentu na levici lahko realno moč. In kot se zdi, volivci levice danes iščejo predvsem izgovor, zakaj bodo svojo odločitev sprejeli. Odločitev poskušajo sprejeti pragmatično, pri čemer je večina na zadnjih volitvah pragmatično volila Boruta Pahorja (da bi s tem vzela Janezu Janši možnost za sestavo vlade). Se zato morebitnega ponovnega pragmatičnega izbiranja tako bojijo? Ker so se enkrat že opekli?

Dober teden dni pred volitvami je torej jasnih že nekaj več podatkov.

Najverjetnejša zmagovita stranka na volitvah je SDS, čeprav se ji lahko prav zaradi odločanja volivcev na levici Jankovićeva lista zelo približa, morda pa jo lahko celo prehiti. To ni zelo verjetno, vendar tega ni mogoče izključiti. Odvisno je predvsem od tega, ali bodo omenjeni pragmatični volivci levice v zadnjem trenutku izbrali Jankovića ali Pahorja.

Ne glede na to, ali bo Janša zmagal na volitvah ali ne, bo odločitev o levi ali desni koaliciji v rokah držal Gregor Virant s svojo listo. Čeprav je Janševa propagandna mašinerija Virantu uspešno zbila podporo, brez Viranta Janša po volitvah ne bo mogel sestaviti koalicije. Če je bil prvi cilj Gregorja Viranta dobiti politično moč, pa ga je visoka podpora zapeljala v razmišljanje, da bo morda celo posegel po najvišjih zvezdah, je zdaj spet na začetku: premier sicer ne bo, bo pa njegova stranka imela veliko težo in s tem tudi on sam. Tu je še DeSUS: ta bo, glede na volilne napovedi, lahko le sledil Virantu.

O tem, kdo bo vladal Sloveniji, torej v tem trenutku odločajo predvsem volivci levice. Na desnici so namreč glasovi že pretežno razdeljeni - od trenutka, ko je bil Virant sklaten z vrha. A v resnici se levi volivci ne odločajo o tem, kdo bo prvi na levici (Janković ali Pahor), ampak ali bo imela država desno ali levo vlado. Če sledimo rezultatom anket, se namreč dejansko odločajo med premierom Janšo in premierom Jankovićem. Bolj ko bodo razpršili glasove na levici, večjo moč bo imel Janša. Toliko bolj zagatno za volivce levice je, da se jim je to zgodilo že pred tremi leti in da je takšen pragmatičen korak težko ponoviti v tako kratkem obdobju. Sploh glede na dejstvo, da se jim pragmatizem pri Pahorju - ko so ga volili zato, da bo njegova stranka zagotovo premagala SDS - ni obrestoval.

Tudi to ali pa predvsem to je demokracija: na koncu ne gre ne za programe, ne za cilje, ampak za zelo elementarne razmisleke. Na koncu gre za vprašanje, kaj pomeni za to državo vladavina Janše ali Jankovića. Ker tudi možne koalicije so znane vnaprej in jasno je v resnici le to, da bosta v njej skoraj zagotovo tako Virantova lista kot DeSUS. O Janši v tem trenutku vemo vse, enako velja za Jankovića. Vemo vse o obeh. Vemo pa še veliko več. Vemo na primer, kdo bo minister za pravosodje in javno upravo: Gregor Virant. Vemo pa tudi, kdo bo zunanji minister v eni ali drugi vladi. V Janševi bo to Dimitrij Rupel, v Jankovićevi pa Borut Pahor. In ta zadnji stavek postavi stvari veliko bolj na svoje mesto, kot se morda zdi na prvi pogled.