Ihta / Maja Novak: Najmanjši črv

Ob nedeljah potnikov na avtobusu za Novo Gorico ne premetava kot krompirja v vreči. Ob nedeljah šofer na avtobusu za Novo Gorico ne vozi tako, da z eno roko telefonira, z drugo išče Radio Veseljak in se s tretjo kdaj pa kdaj narahlo dotakne volana, takole za srečo. Ob nedeljah tega ni, ker ni avtobusov. Če nimaš avta, je ob nedeljah priti v sto kilometrov oddaljeno Novo Gorico in nazaj logistični podvig, ki bi se moral začeti pred sončnim vzhodom, v Ljubljano pa bi se vrnila tako pozno, da bi na televiziji zamudila prekrasni pogled na dolge obraze političnih veljakov v trenutku, ko prvič izvejo, da volitve niso rodile želenih sadov.

Glasovati po pošti ne smem, ker nisem v zaporu ne v umobolnici. In v živo me letos na volitve ne bo, ker ni kandidata, ki bi bil vreden trpljenja na avtobusu.

Ampak meni všečni kandidati letos niso umanjkali zato, ker bi med njimi kosila kaka huda bolezen, črna kuga, žitna snet ali kaj takega; ne, ne, to bi bilo prelepo, vsi so še živi, vsi so še tu, sami znani obrazi, vse smo že preizkusili in za vsakogar lahko po svetopisemsko rečemo: mene, tekel, fares, preštet si bil in stehtan in prelahek si bil najden.