Korupciji sta dve. Katera je prava?
O razlikah med koruptivnim ravnanjem in kaznivimi dejanji s področja korupcije. Ter o smiselnosti ene in druge ureditve.
Ko je bilo še vse v redu. Nekdanja notranja ministrica Katarina Kresal, njen državni sekretar, zdaj predsednik protikorupcijske komisije Goran Klemenčič in Damjan Lah (levo), eden izmed osumljencev v kazenski preiskavi.
Nekdanja ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal oziroma njeni podrejeni na ministrstvu so pri najemu stavbe za Nacionalni preiskovalni urad ravnali koruptivno, pred kazenskim sodiščem pa za kazniva dejanja s področja korupcije ni bil obsojen nobeden od njih. A Kresalova je zgolj zadnja v vrsti „koruptivnih“ funkcionarjev. Komisija za preprečevanje korupcije je v zadnjih letih med koruptivne uvrstila celo vrsto ministrov, poslancev, državnih sekretarjev in županov in tudi ti za ta dejanja niso bili obsojeni pred sodiščem. Ima to sploh kak smisel? Zakaj se definiciji korupcije po zakonu o preprečevanju korupcije in po kazenskem zakoniku ne ujemata? Zakaj imamo nedolžne funkcionarje, ki veljajo za koruptivne? Ali zakaj imamo koruptivne funkcionarje, ki se svobodno sprehajajo po svetu in še naprej opravljajo javne funkcije?
V zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije, po katerem deluje protikorupcijska komisija, je navedena definicija korupcije. Da neko ravnanje obvelja za koruptivno, morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja.