Traktor, ljubezen in rock’n’roll

Ljudski igrokaz s petjem in plesom.

Film Traktor, ljubezen in rock’n’roll se dogaja pred mnogimi, davnimi leti na skrajnem severovzhodu Jugoslavije, nekje v Prekmurju, hja, v globokem socializmu, ko je na stenah visel še portret Tita, ko so vsi sanjarili o selitvi v Švico, ko so se rolale vinilke, ko je bilo še dovoljeno kajenje v gostilnah, ko so imeli ceniki v gostilnah le nekaj rubrik in ko je bil Srečko Katanec še prodajalec v mali, zakotni, narečni trgovini z elektromaterialom - nekaj takega kot Davor Janjić v Sladkih sanjah.

Film Traktor, ljubezen in rock’n’roll se dogaja v preteklosti, toda tudi izgleda datirano, arhivsko, kinotečno - kot da je bil posnet v preteklosti. Ali bolje rečeno: kot da je bil posnet v času, v katerem se dogaja. Kar pa naj vas nikar ne zavede - res je bil posnet v preteklosti, pred kakimi štirimi leti. Leta 2008 so ga zavrteli na Festivalu slovenskega filma, potem pa so ga - zaradi pravnih in finančnih prekucij - zapečatili, tako da na platna prihaja šele zdaj. Vmes - med časom, ko je Djuro snemal film, in letom 2011 - se je svet spremenil. Radikalno. Tako radikalno, da film izgleda kot začasni uvoz iz kinoteke - in po malem kot predvolilni oglas za SLS in „slovenski zajtrk“.

Če bi radi vedeli, kako se je v tem času svet spremenil, pomislite na tole: najprej zagledamo Djurota, potem Katanca in potem Tanjo Ribič - akterji v film očitno vstopajo po zgodovinski pomembnosti. To danes ne drži več - vrstni red vrednot se je v Sloveniji po letu 2008 drastično spremenil. Ko zagledamo Katanca v tisti trgovini, za pultom, najprej mislimo, da gre za uvod v trač, da prevzema kak prekmurski nogometni klub a la Mura (ali Potrošnik), toda film potem mutira v ljudski igrokaz s petjem in plesom, ali natančneje - v večerniško zgodbo o revnem, nerodnem kmečkem fantu (Djuro), ki mu pogine krava Cvetka in ki hoče srce brhke krčmarice (Tanja Ribič) osvojiti s pomočjo sodobne zahodne glasbe, toda sreča je opoteča. Če to prevedemo v prozo: Djuro v ruralno vukojebino prinese rokenrol. Tako kot Marty McFly v filmu Nazaj v prihodnost ali pa kot madžarski najstnik v filmu Čas se je ustavil, ki je na začetku osemdesetih tako ogrel Sarajevo. Ideja je verjetno ta, da je Djuro tu nekaj takega kot Steve Jobs in da so Romi, ki prvi posvojijo „njegov“ rokenrol, nekaj takega kot first adopters. No, tudi Djuro je postal first adopter - first adopter tistega „tipičnega slovenskega filma“, pred katerim Slovenci že desetletja bežijo. Humor, ki bi komaj zapolnil en skeč, tu ne upraviči niti budžeta niti vseh tistih čudnih, begavih akcentov. Djuro se pač zadovolji s tem, da ima trapasto frizu­ro in da govori s prekmurskim akcentom (kot pač vsi), kar je razlog, da ima film podnapise, tako da vsako repliko - recimo „Mi Cigani pretepamo samo svoje žene“ - najprej slišite, potem pa še vidite. Marko Derganc je v Rdečem boogieju, hitu Karpa Godine, ki se je prav tako dogajal v ruralni socialistični preteklosti, odločno zatrobental: „To, kar mi rabimo, je - težka industrija, traktorji in navdušene množice.“ Ker pa traktor potem pokažejo le za trenutek ali dva, je treba poudariti, da ga v filmu Traktor, ljubezen in rock’n’roll kažejo dlje časa. Toda to je preslab izgovor za film. Ne film, ampak razlogi za ta film bi potrebovali podnapise.