Kritika / Jure Šterk: Dnevnik zadnje plovbe

+ + + + +

Kronika zadnjih 377 dni plovbe je hkrati kronika pomorščakove poti v smrt.

Knjiga ne prinaša bralne naslade; pisana je asketsko: stanje vremena, prevožene dnevne milje, seznam dnevnih obrokov in po nekaj odstavkov teksta. Skratka literarni spomenik, ki pa niti ne razkrije tajne, zakaj Človek zapusti ugodje modernega življenja in več kot leto prepluje sam, ne da bi srečal drugega človeka, ne da bi se ustavil na kopnem. Branje dnevniških zapiskov nedvomno postavi eno - to ni bil beg, nasprotno, to je iskanje drugačnega življenja.

Kjer celo predmeti zaživijo. Šterk je namreč sam tudi onkraj socialne eksistence, ves predmetni svet, ki mu je na voljo, je: barka, morje, sonce, veter, zrak in oblaki. Karkoli rabi ali se mu sfiži, mora na novo ustvariti sam, v tem bivanju ni poti v trgovino ne klica servis službe. Če sonce ne posije, desalinator ne dela, takrat lahko ujame z jadrom kvečjemu za dve vedri deževnega oblaka. Predmeti razpadajo; jadro se zaradi stalnega navijanja cefra, ga torej šiva, nekoč izgubi šivanko, drugo zlomi, ostane mu ena sama, ki postane največje bogastvo teh trenutkov. Prebira knjige iz kratkočasja, zamotiti mora duha, ki mu naloži reševanje sudokujev, seveda sem ter tja človeški glas prek radijskih zvez, a predvsem odprtost do narave. Ko se približa afriški obali, mu zasmrdi po umazani vasi, blizu Tenerifov ujame vonj po makiji, kot obiske šteje ptice in delfine, razveseli se prihoda - muhice! Fil rouge je kulinarika: zarjavele konzerve prekuhava na dolgo, grizlja plesniv prepečenec, se mu upre želodec, se razveseli školjkic, ki se zarastejo na vrvi v vodi. Fatalnost je kajpak bitka z vetrom, ki mu na koncu zlomi flok. Izdela lestev iz vrvi, da se popne na vrh jambora; plezanja dnevnik več ne zabeleži. Vrh eksistencializma!