Coeur de Pirate: Blonde

Potem ko se je prvenec, katerega naslov je bil kar Coeur de Pirate, pred tremi leti usidral na kanadskih popularnih lestvicah in pozneje zmobiliziral poslušalce še v evropskih francosko govorečih krajih, mlada glasbenica pred snemanjem drugega albuma ni imela lahke naloge. Nepričakovani izpostavljenosti takrat komaj osemnajstletne Kanadčanke Béatrice Martin so botrovali predvsem zapisi na nekaterih popularnih spletnih blogih, uspeh in širšo prepoznavnost pa so ji pozneje prinesle številne ugledne francoske in kanadske glasbene nagrade.

Pričakovanja pred drugim albumom so bila zato upravičeno velika. Plošča Blonde ne pušča dvomov. Čeprav bi lahko izbrala lažjo pot in povila album popoidnih klavirskih balad, se Martinova z novim albumom predstavlja v skoraj popolnoma prenovljeni podobi. Klavir so zamenjali klasični, igrivi, pogosto na godalne orkestracije oprti pop(rockovski) aranžmaji, ki ji ponujajo dinamičen teren za zrelejše razmisleke o romantičnih razmerjih. Na prvenec pravzaprav spominjata le barva njenega glasu in frankofonska očarljivost, ki francoske glasbenike spremlja že skoraj pol stoletja. Ne po naključju. V enem od intervjujev je Martinova potrdila, da s ploščo Blonde nostalgično brska po zapuščini svojih predhodnic iz šestdesetih let minulega stoletja, ki so pod znamko ye ye ponujale francoski odgovor na vzpon britanskih pop zvezdnic, zbranih okoli rockovskih hedonistov Rolling Stonesov.

Poleg poskakovanja po pariških klubih pa jih je družilo tudi poskakovanje po njihovem mentorju Sergeu Gainsbourgu, genialnem ekscentriku, ki je bržkone najbolj zaznamoval podobo francoske popularne glasbe. Z novo ploščo Martinova vstopa v zrelejše mladostniško življenje, obenem pa se z infantilno dikcijo še vedno opira tudi na ne prav oddaljeno obdobje odraščanja. Je nekakšna vez med zapeljivim izrazom ye ye deklet in sodobnimi spogledljivimi francoskimi lolitami, ki jim poveljuje zvezdnica Alizée. Album Blonde ne prinaša nove glasbene revolucije. Pravzaprav bi ga težko opredelili celo kot evolucijo, toda hkrati potrjuje, da potencial (francoske) pop glasbe iz šestdesetih let še zdaleč ni iztrošen. Celo več, skozi prizmo aktualnih hitrokonzumnih pop izrazov Martinova s svojo glasbo ponuja sveže in očarljive vsebine. S pop spevnostjo zanimive za rekreativne poslušalce, z mojstrsko oblikovanimi skladbami in s široko razpoloženjsko paleto pa obenem pisane tudi na posluh bolj angažirane publike. Navsezadnje je zahtevnejše občinstvo s podobno lahkotnimi, igrivimi priredbami že osvojila zasedba Nouvelle Vague, zato ni nobenega razloga, da se mu s ploščo Blonde ne bi mogla prikupiti tudi Coeur de Pirate. Pa čeprav je to ob vseh nepotrebnih predsodkih najbrž le malo verjetno. Pas de problèmes.