Vrnitev strašnih torijcev

Britanski premier David Cameron je bil na položaju šele sedem tednov, ko sta se z nemško kanclerko Angelo Merkel odločila, da se bosta poskusila zbližati, in sicer s skupnim ogledom nogometne tekme.

To je bilo 27. junija 2010, med osmino finala svetovnega nogometnega prvenstva v Južni Afriki. Imela sta priložnost videti klasiko: Nemčija proti Angliji. Müller je zadel v 67. minuti, tri proti ena – ogorčenje v Angliji, veselje v Nemčiji. V Torontu, kjer sta bila takrat šefa vlad, se je Merklova nagnila h Cameronu, zažarela od veselja in v nemški nezmagoslavni maniri ter s pomanjkljivo jezikovno eleganco dejala: »Res mi je strašno žal.«

Tri minute kasneje spet zadetek in spet »žal mi je«. Skupno doživetje, je kasneje na pol v šali poročal Cameron, je bilo »kazen, ki je ne privoščim nikomur«. Gospo Merklovo je kljub temu opisal kot eno najbolj vljudnih oseb, kar jih pozna.

Nato sta se Merklova in Cameron res trudila, da bi shajala drug z drugim. Pred dobrim letom je Cameron uporabil še eno zvijačo. Kanclerko je povabil na prelepo posestvo Chequers, v premierovo podeželsko rezidenco, in družno sta si ogledala njeno priljubljeno kriminalno serijo o inšpektorju Barnabyju, kar je pripomoglo k nadaljnjemu, nujno potrebnemu zagonu v nemško-britanskih odnosih. Merklova Britancu pravzaprav ni nikoli oprostila, da je prav on odpeljal torijce iz skupne frakcije konservativcev v evropskem parlamentu.

Za nekaj časa je že tako ali tako očarljivi Cameron prišel na vrh seznama najljubših evropskih kolegov kanclerke Merklove – nato pa se je zaradi solističnega veta proti vseevropskim pogodbam za rešitev dolžniške krize spet znašel na repu.

Nenadoma je Rokavski preliv spet širši, globlji in bolj meglen. Čas, ko so Britanci zaznavali in cenili nemško skromnost, je očitno mimo. Londonski časnik Telegraph bralce opozarja na domnevno neprikrito željo Berlina po nadvladi in že vidi začetek »novega obdobja britansko-nemškega nasprotovanja« – kot vedno v znamenju dveh predsednikov vlad, ki sta si zavezana v neprikritem odporu kot nekdaj Helmut Kohl in Margaret Thatcher, Gerhard Schröder in Tony Blair.

Še dlje gre častiti Peter Mullen, hišni duhovnik na londonski borzi, kjer zaradi svojih neusmiljenih stališč pravzaprav nikoli ni bil posebej priljubljen. Nemci so si leta 1870, 1914 in 1939 s silo skušali zagotoviti nadvlado v Evropi, Angela Merkel pa naj bi njihova prizadevanja uspešno zaključila s finančnimi vzvodi.

Prav pri evroskeptikih, kot se glasi uveljavljeni evfemizem za številne neljubitelje EU med Britanci, je nezaupanje do Bruslja tesno povezano z nezaupanjem do Nemčije. Nemško-francoski reševalni načrt za valutno unijo so v visokonakladnem Daily Mailu povzeli tako: »Dobrodošli v četrtem rajhu.« Kasneje so v tem časniku napisali še: »Nemčija potihoma kolonizira Evropo.«

Seveda veliko Britancev – in tudi nekaj Angležev, med katerimi je zamera najočitnejša – ve, da so takšne besede nesmisel. A presenetljivo veliko jih tega ne ve. Kadarkoli kdo na Otoku omeni Nemčijo, v številnih, celo dobro obveščenih krogih, naj bo v politiki, novinarstvu ali komediji, ne mine niti milisekunda, pa že kdo doda »Hitler«.

Tako je že desetletja. Nacisti so na Otoku prava obsesija – gre za tako močan refleks, da zasenči skoraj vse zanimanje za resnično Nemčijo sodobnega časa. Tudi pri pouku zgodovine naj bi pretiravali s »hitlerizacijo«, je kritična šolska inšpekcija. Britanski učenci so prepričani, da se je Nemčija rodila kot pokveka leta 1933 in leta 1945 po Churchillovi zaslugi dočakala zasluženo smrt.

Protinemška retorika je zašla v skrajnosti zlasti po združitvi Nemčije, ki jo je skušala preprečiti premierka Thatcherjeva, imenovana železna lady. Takrat je celo sicer trezna revija Economist svarila pred nemško jedrsko bombo, ki naj bi grozila. Thatcherjeva je leta 1990 povabila elito domačih zgodovinarjev na konferenco v Chequers, da bi tam razčlenili nevarni nemški narodni značaj. Glede na zapisnik so med drugim omenjali »strah, agresivnost, egoizem, manjvrednostni kompleks in sentimentalnost«.

Prav v zadnjem času pa so se stvari začele premikati – in to v pozitivno smer. Nogometno prvenstvo v Nemčiji je na predstavo Britancev o tej državi vplivalo močneje kot 60-letna povojna zgodovina. Poleti 2006 jih je na sto tisoče potovalo v Terro incognito, in kamorkoli že so pogledali, niso našli policistov, ki bi v usnjenih plaščih skladno korakali v paradnem koraku, niti niso videli nadljudi. V čudovitem vremenu so naleteli zgolj na mirne navijače in hedonistične užitkarje, ki niso bili niti malo podobni opisom v britanskih medijih.

Celo zloglasni britanski bulvarski tisk je začel ubirati spravljivejši ton. Prej so nemško-angleške športne dvoboje napovedovali z udarnimi naslovi, kot sta »Achtung, vdajte se« v Daily Mirrorju in »Naj bo Blitz Fritz« v Sunu. A celo ta je leta 2006 obrisal peno z ust: »Privrženci angleške reprezentance imajo radi Nemce.«

Publicist Peter Watson je lani predstavil delo, ki obsega skoraj tisoč strani in je zbudilo veliko pozornosti, nosi pa za Britance izzivalen naslov: Nemški genij. Watsonu je bilo žal, ker se znanje njegovih rojakov o Nemcih začne s Hitlerjem in konča z Göringom, Himmlerjem in Rommlom, Puščavsko lisico. Kdor se prebije skozi Watsonove valčke, se natančno poduči še o Kantu, Goetheju, Mozartu, Wagnerju, Nietzscheju, Freudu, Einsteinu in Plancku, pa tudi o prečudoviti nemški dobrini, imenovani izobraževanje.

V Londonu razstave slikarjev, kot sta Sigmar Polke in trenutno Gerhard Richter, privabijo na desettisoče obiskovalcev. Povsod postavljajo nemške božične stojnice skupaj s kuhanim vinom in pečenicami. Zelo cenjeni so tudi nemške kuhinje, pralni stroji in seveda avti pa trgovini Lidl in Aldi. Nemško gospodarstvo nasploh, tudi dosežki, kot sta nadomestilo za skrajšani delovni čas zaradi premalo dela in dvojni sistem izobraževanja, zbujajo veliko občudovanje.

Britance to, da Nemci še vedno z veliko inženirsko spretnostjo sestavljajo izdelke in jih prodajajo po vsem svetu, nostalgično spominja na viktorijanske čase, ko so bili tudi sami izvozniki. Danes je finančna panoga sicer zelo donosna za britansko državo, vendar v nasprotju z opotekajočo se industrijo ni nekaj, s čimer bi se Britanci lahko poistovetili in na kar bi lahko bili ponosni.

Jaguar je že dolgo v lasti Indijcev, Rolls-Royce je del BMW-ja, Bentley pa Volkswagna, nekdaj znane znamke, kot so Triumph, Austin in Vickers, so izginile. Celo pisani čokoladni bonboni Smarties že pet let ne prihajajo več s tekočega traku v Yorku, kjer so si jih izmislili, temveč v Evropi nastajajo edino in izključno v Nemčiji.

A zunaj velikih mest se v konservativnih predelih širi vsaj brezbrižnost, če ne celo rahla naravnanost proti Nemčiji, kar dokazuje Bishops Stortford, premožno spalno mesto s 35 tisoč prebivalci tik ob londonskem letališču Stansted.

John Yallie, nepoklicni župan, je konec novembra županoma obeh pobratenih mest – Friedberga blizu Frankfurta in Villiers-sur-Marna blizu Pariza – poslal obvestilo o prekinitvi odnosov. Brez navedbe razloga se je odločil, da bo 28. septembra 2012 po nič manj kot 46 letih zglednih odnosov konec njihovega prijateljevanja.

Odslovljena kolega ne moreta doumeti. Župan Friedberga Michael Keller pravi, da je odločitev enostranska, in to po desetletjih uspešnega sodelovanja. Za Kellerja je primer jasen. Konservativni mestni svet je očitno hotel pokazati, kaj si misli o Evropi. Namreč nič. V mestnem svetu torijci po lokalnih volitvah maja letos zasedajo 16 od 18 sedežev, temu ustrezno je bilo kratko tudi odločanje o prekinitvi sodelovanja.

Tako je pač z današnjimi konservativci, pravi 66-letni Mike Wood, edini član mestnega sveta v Bishop’s Stortfordu iz Evropi naklonjene liberalnodemokratske stranke. Torijci naj bi bili »pravzaprav čisto normalni ljudje, a ko gre za EU, se spremenijo v nekakšne pošasti«.

Obdobje ohladitve torej. Številni Britanci so že opazili, da v EU, kot se je nediplomatsko izrazil predsednik parlamentarne skupine Krščanskodemokratske unije Volker Kauder, zdaj nenadoma govorijo nemško. In da obstajajo Nemci, ki že računajo z izstopom Velike Britanije iz EU, kot recimo predsednik parlamentarne skupine Socialdemokratske stranke Frank-Walter Steinmeier. Tudi besede Merklove, da nobena država, noben finančni trg ali finančni proizvod ne sme biti brez nadzora, so v finančnih krogih v Londonu razumeli tako, kot so bile mišljene.

Že pred bruseljskim vrhom je bilo berlinskim politikom jasno, da z londonsko torijevsko vlado ne bo mogoče sklepati kompromisov. Med obiskom Britancev v Berlinu sredi novembra letos je Cameron zahteval, da se v boju proti evrski krizi resnično potrudijo.

Že takrat ga je kanclerka precej hladno prekinila: »Nihče se ne bi smel pretvarjati, da je močnejši, kot je v resnici.«