Slikarstvo / Potovanja za svetlobo
Metka Krašovec, avtorica obsežnega in vznemirljivega slikarskega opusa, ki je hkrati z njenim grafičnim in risarskim opusom pomemben za sestavljanje mozaika slovenske likovne umetnosti
Metka Krašovec med postavljanjem razstave v Moderni galeriji. Slika Prehod, 4. IX. 1992, akril na platnu, 145 x 160 cm, last avtorice
Sodobna slovenska umetnostnozgodovinska stroka Metko Krašovec postavlja v zgodovinski niz kot najpomembnejšo slovensko slikarko po Ivani Kobilci. Ločevanje na žensko in moško slikarstvo bi moralo biti že zdavnaj preseženo, pa je vendar uradna opredelitev še vedno taka. Že leta 1973 je kritika dobro sprejela njene rdeče slike, razstavljene v Mali galeriji v Ljubljani, za ta opus je prejela nagrado Prešernovega sklada. V osemdesetih letih je s svojimi podobami neposredno stopila v linijo »nove podobe«, še preden je Achille Bonito Oliva sproduciral italijansko »nuovo immagino«. V devetdesetih letih so podobe kar vzniknile, a je imela slovenska kritika z njimi sprva težave. Težko je sprejela to serijo velikih platen z natančno naslikanimi obrazi, velike glave pred neskončnim obzorjem – kakor da bi bile podobe zadnje resnice. »Kritiki so bili kar nekaj časa v dvomih,« pripoveduje Krašovčeva, »kot da so se jim zdele presladke, zbujale so jim nelagodje.«