Lana Del Rey: Born to Die

Petindvajsetletna Lana Del Rey se je iz sramežljive Lizzy Grant s popolnoma navadnimi ustnicami ob pomoči velike založbe preobrazila v fatalko z obličjem mlade Brigitte Bardot. Prvi, indie album je izdala že pred dvema letoma, ko je še nastopala kot Lizzy, produciral pa ga je David Kahne, ki je v njej prepoznal talent. Album je po dveh mesecih načrtno umaknila iz prodaje na iTunesih in ga namerava ponovno izdati letos poleti.

Medtem je zamenjala ime in postala fenomen YouTuba. Oče, odgovoren za njeno promocijo, poskrbi, da se pojavlja v vseh mogočih medijih, in čeprav ima na svojih videih neskončno veliko klikov in se zdi, da jo poznajo že prav vsi, ni čisto tako. Konec januarja je izdala drugi prvenec, tokrat pod imenom Lana Del Rey in pod pokroviteljstvom velike glasbene založbe. V dvanajstih atmosferskih pop komadih je razvila zgodbo osamljene punčke, ki pa je tudi razuzdana lolita, navdušena nad hip-hopom in zaljubljena v barabo. Kot upornica brez razloga nam v slogu nekdanjega filmskega glamurja kaže temno stran ameriškega sna in katalizira preteklost, to pa je lahko nevarna metoda, ki je prav tako nadarjeno Amy Winehouse pognala celo v smrt. Lana s svojim zamolklim vokalom velikopotezno začne že v naslovnem komadu albuma, kjer posempla Mobyja in njegovo skladbo Porcelain.

Potem nas v maniri R & B z Off to the Races kakor prava barbi v drami, kot se imenuje njeno življenje, popelje čez Blue Jeans, kjer v zvezde kuje ljubljenega, ki ji ni usojen. Nadaljuje z epopejo National Anthem, kjer začne s semplom komada Bittersweet Symphony skupine The Verve, ki nas zapelje z violino. Punca ne skriva, kje so njene glasbene in druge popkulturne simpatije, sama piše besedila in se v refrenih naslanja na vse mogoče reference. Tako v komadu Million Dolar Man med drugim zapoje: »One for the money, two for the show...« in se s tem pokloni Elvisu Presleyju in njegovi skladi Blue Suede Shoes. Sicer pa poslušamo solzav vokal, pospremljen z medlimi zvenečimi kitarami in violinami, s subtilnimi klavirskimi vložki ter z občasnimi orkestracijami in hip-hop beatom. Za produkcijo ploščka je poskrbela Emile Haynie, ki med drugim pedena Lila Wayna in Kanyeja Westa. Lana očitno živi za denar in hrepeni po komercialnem uspehu, ki se ji zagotovo obeta. Oblečena je že priložnosti primerno, samo še pritisk mora zdržati. Vanjo so zacopani oboji, najstnice in njihovi očetje, rade jo imajo mame, pa tudi njihovi gejevski frendi. Če je soditi po forumih, jo obožujejo celo metalci – tem se manifestira kot šik porno diva. Njenemu izdelku, ki so mu najverjetneje usojeni vrhovi mainstreamovskih glasbenih lestvic, pa vseeno nekaj manjka. Verjetno kar tisti znameniti ’je ne sais pas quoi’ ...