Virtualna resničnost

Nekaj tednov pred padcem pokojninske reforme na referendumu je tedaj še opozicijska SDS predlagala alternativo: uvedbo sistema navideznih osebnih pokojninskih računov po zgledu Švedske. Sistem naj bi bil preglednejši, pravičnejši, politično nevtralen, poleg tega pa naj bi zagotavljal dolgoročno finančno stabilnost. V mesecih, ki so sledili, se je na ta predlog pozabilo. Zdel se je pokopan. Toda ali je res? In kaj bi pomenilo, če bi se vlada Janeza Janše odločila zanj?

V koalicijski pogodbi navidezni pokojninski računi sicer niso izrecno navedeni. A pogodba predvideva, da bo novi sistem zagotavljal »večjo povezanost med vplačanimi prispevki in pokojninami«, da bo »v večji meri zasnovan na individualizaciji zavarovanj in krepitvi kapitalsko kritega dela«, da bo »preglednejši«, saj bo zavezancem nudil »vse informacije o vplačanih sredstvih in pričakovani višini pokojnin«, ter da bo pravica do pokojnine temeljila »predvsem na delovni dobi in ne na starosti«. Nič pa v pogodbi ne piše o tem, da nameravajo zvišati upokojitveno starost. Vse našteto napeljuje k misli, da je uvedba sistema navideznih pokojninskih računov še vedno v igri.

Krasni novi svet upokojevanja

Kaj je sploh narobe s sistemom navideznih pokojninskih računov? Če so tak sistem uvedli na Švedskem, ki velja za pojem socialne in solidarnostne države, že ne more biti tako slab. Ali pač? Slovenija ni Švedska, Švedska pa ni tako solidarnostna, kot se zdi, pravi Peter Pogačar, generalni direktor direktorata za delovna razmerja in pravice iz dela na ministrstvu za delo. Švedi imajo višje plače, zato vplačujejo višje prispevke, poleg tega pa se upokojujejo kasneje. V povprečju delajo 44 let in se upokojijo pri 64,5 leta, Slovenci pa v povprečju delamo 32 let in se upokojimo pri 59 letih. Za sistem navideznih računov pri nas preprosto nimamo dovolj denarja. Pogačar ocenjuje, da bi približno 70 odstotkov slovenskih upokojencev v takšnem sistemu imelo veliko nižje pokojnine, ker nikoli niso v sistem vplačali toliko, kolikor iz njega dobijo. Ključna značilnost tega sistema je, da ima vsak zavarovanec svoj osebni pokojninski račun, na katerem se zbirajo vplačani prispevki, hkrati pa se z njimi sproti krijejo izdatki za pokojnine. Država ob upokojitvi zavarovanca stanje na njegovem računu na podlagi demografskih in ekonomskih projekcij pretvori v pokojninsko anuiteto.

Sistem navideznih pokojninskih računov k vzdržnosti pokojninske blagajne ne prispeva nič, opozarja Peter Pogačar z ministrstva za delo.

Vzemimo za primer nekoga s povprečno plačo 1500 evrov bruto. Ta oseba za pokojninsko zavarovanje vplačuje približno 350 evrov na mesec. Ko je stara 60 let in ima za sabo 40 let plačevanja prispevkov, ima na osebnem računu zbranih 168 tisoč evrov. Država glede na pričakovano življenjsko dobo oceni, da bo živel do 82. leta, torej še 22 let. To pomeni, da mora država 168 tisoč razdeliti med 22 let. Torej bo po sistemu navideznih računov prejel približno 630 evrov pokojnine na mesec. Če to zgodbo apliciramo na nekoga z minimalno plačo, to pomeni, da bo prejel pol manj, torej le še približno 315 evrov pokojnine, kar je komaj dobrih 60 odstotkov pokojnine, ki jo prejema zdaj. Država mu namreč po sedanjem sistemu za polno delovno dobo jamči skoraj 500 evrov, ker je za sedanji sistem značilna medgeneracijska in znotrajgeneracijska solidarnost, česar za sistem navideznih pokojninskih računov ni mogoče reči. Gre za klasičen neoliberalni koncept, pisan na kožo tistim z višjimi plačami. Vsi ostali so na slabšem. Sistem je resda preglednejši, saj ima vsak zavarovanec vpogled v stanje na svojem osebnem računu. Švedski sistem obveznega pokojninskega zavarovanja zavarovancem omogoča, da so vso svojo aktivno dobo zelo natančno seznanjeni tako z višino do tedaj privarčevanih sredstev kakor tudi o višini prejemkov, ki jih lahko pričakujejo iz tega naslova. V ta namen vsak zavarovanec v začetku vsakega leta prejme t. i. oranžno ovojnico, ki mu natančno pove, koliko je privarčeval in kolikšen znesek pokojnine lahko pričakuje. Odlično! Toda: oranžne ovojnice je predvidela tudi pokojninska reforma, ki so jo tri od sedanjih štirih koalicijskih strank skupaj s sindikati rušile na referendumu.

Zakaj je SDS ta sistem tako blizu? Razlogov je več. Eden je gotovo ta, da v sistemu navideznih računov ni formalne upokojitvene starosti, ki bi zavarovanca silila v upokojitev, praviloma je predpisana zgolj minimalna upokojitvena starost. Ta se v državah, ki so uvedle takšen sistem, giblje med 61 in 65 leti. Tako bi se izognili sporu s sindikati. Toda to še ne pomeni, da sistem navideznih računov odpravlja problem dolgoročne vzdržnosti pokojninske blagajne. Nasprotno. Ne odpravlja je v ničemer. Javnofinančno zdržnost je mogoče zagotoviti z dvigom upokojitvene starosti, dvigom prispevkov ali znižanjem pokojnin. Pogačar, ki sistem navideznih računov dobro pozna in ki mu je bil nekaj časa odkrito naklonjen, pravi: »Strokovno in na individualni ravni je sistem sicer lahko korekten, k vzdržnosti pokojninske blagajne pa ne prispeva nič, ob tem pa je izjemno nesolidaren.«

Ena od pasti sistema navideznih računov je obračunsko obdobje. Medtem ko se v sedanjem pokojninskem sistemu pokojnina izračunava na podlagi povprečja obračunanih prispevkov najboljših zaporednih 18 let zavarovanja, je v sistemu navideznih računov pokojnina odvisna od vseh vplačanih prispevkov. To pomeni, da se avtomatično upošteva 40 let zavarovanja, torej tudi vsa ’slaba’ leta, ko je bil zavarovanec brezposeln ali na bolniški in je zato v sistem vplačeval nižje prispevke. Taka rešitev je bistveno slabša od predloga Pahorjeve vlade, da bi se obračunsko obdobje podaljšalo s sedanjih 18 na 28 let, pri čemer bi se izločila tri najslabša leta. Ironija je, da so v SDS predlaganemu podaljšanju obračunskega obdobja nasprotovali, hkrati pa so kot alternativo ponudili model, s katerim bi se obračunsko obdobje podaljšalo kar na 40 let! Zadeva je še hujša. Vzemimo za primer delavca, ki mu podjetje ne plačuje socialnih prispevkov. Trenutno je tak delavec varovan, saj ima ZPIZ podatek o višini njegove plače in naloga države je, da neplačane prispevke izterja. V sistemu navideznih računov pa se šteje zgolj dejansko vplačano. Če delodajalec eno leto ne plačuje prispevkov, delavec nima vplačanih prispevkov in ima ob koncu obračunskega obdobja na voljo manj denarja za pokojnino.

S tem sistemom se pravzaprav ruši socialna država, pravi ekonomist dr. Tine Stanovnik.

Čeprav je koncept navideznih osebnih pokojninskih računov v literaturi poznan že skoraj štiri desetletja, vse do sredine devetdesetih let 20. stoletja nikjer ni prišlo do njegove uveljavitve. Prva ga je uvedla Švedska, sledile pa so ji Latvija, Poljska in Italija, pri čemer ga slednja še ni uvedla v praksi. Toda pozor: v zadnjem desetletju ni evropske države, ki bi jim sledila. Z razlogom. »Države, ki so se za tak sistem odločile, imajo resne težave. Glavni problem sistema namišljenih pokojninskih računov je, da nima solidarnosti, in to na različnih ravneh: med revnimi in bogatimi, pa tudi med moškimi in ženskami. Na Poljskem bodo na primer ženske imele tako nizke pokojnine iz tega sistema, da bodo morale zraven prejemati še socialnovarstvene dodatke. V bistvu bo država prisiljena intervenirati, to pa je ravno nasprotno od pričakovanj, zaradi katerih so se za ta sistem sploh odločili. Trditi, da sistem navideznih pokojninskih računov zagotavlja večjo pravičnost, je bedasto. S tem sistemom se pravzaprav ruši socialna država,« opozarja ekonomist dr. Tine Stanovnik. Dejstvo je, da je bila država tako na Švedskem kot Poljskem še zlasti v tej krizi prisiljena intervenirati, ker se sicer ne bi izšlo. To pa je skregano s konceptom neoliberalizma, ki teži k čim manjšim posegom države. Nemcem na misel ne pride, da bi uvedli tak sistem, zadovoljni so s t. i. točkovnim sistemom, kakršnemu bi se močno približala tudi Slovenija, če bi bila izvedena reforma, ki jo je ponudila Pahorjeva vlada. In ne nazadnje: uvedba takšnega sistema je zelo zapletena in draga in ni se več mogoče vrniti. Na Švedskem so z reformo pokojninskega sistema začeli že sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, razprava in priprava konceptualnih rešitev pa sta trajali skoraj petnajst let. Slovenija si tako dolgotrajnega razglabljanja ne more privoščiti. Pokojninski sistem bi morali prilagoditi že včeraj. Edina pametna rešitev je, da nova vlada izvede reformo po predlogu Pahorjeve vlade. Bolj ko bo zavlačevala, bolj neprijazna bo morala biti do bodočih upokojencev.