Kritika / Mr. Oizo: Stade 2

+ + + + +

2011, Ed Banger Records

»Dobro jutro, sem Mr. Oizo in pravkar sem posnel nekaj novega. Ne vem, kaj to je, vem pa, da se mi dogaja. Začnimo,« v uvodnem komadu Quentin Dupieux a.k.a. Mr. Oizo napove svojo novo glasbeno avanturo. Nagovor pravzaprav pove vse. Ker je Mr. Oizo eden tistih producentov, ki so konec minulega tisočletja na noge postavili čislani pariški electro-house, je privržencem sodobnih klubskih muzik dobro znano ime.

Potem ko je pred trinajstimi leti zaslovel s Flat Beatom, ki ga je prodal v več kot treh milijonih kopij, bi njegova kariera sicer lahko krenila v povsem drugi smeri. Nekam tja bliže sredini, kot se je zgodilo z duoma Daft Punk in Justice. Toda Oizoja zgodnji uspeh ni vrgel iz ritma. Če se mu ob tem priložnostno zgodi hit, tudi prav. Verjetno je to eden od razlogov, da je močno priljubljen pri poznavalcih naprednih elektronskih muzik in pri svojih producentskih kolegih, s tem, da bi ponovno pokukal tudi med širšo publiko, pa se preprosto ne ukvarja. Povsem udobno se počuti v klubskem podtalju, kjer ima tako ali tako status superzvezdnika. In to povsem upravičeno. Potem ko je cenjena pariška založba Ed Banger pred petimi leti tako rekoč ves svoj katalog postavila na Oizojevih temeljih, je bil sam precej previden do teženj po oblikovanju poenotenega izraza. Ob izidu prejšnjega albuma Lambs Anger (2008) je celo napovedal, da se bodo trendovske smernice založbe Ed Banger prej ali slej izpele. Zato ni presenetljivo, da tudi z novo, četrto ploščo uhaja iz okvirjev kolegov pri založbi. Z eno nogo sicer ostaja v plesnih razvratih electro-housa, toda z drugo že raziskuje teren, na katerem bi se čez nekaj let bržkone utegnil znajti dobršen del klubske plesne glasbe.

Zadnja leta, ko elektronski producenti bodisi preoblačijo starejše prakse ali pa polirajo plesne standarde, Oizo s svojim sestavljanjem težko ulovljivih ritmov in ekscentričnih zvočnih seciranj klubski plesni glasbi napoveduje svetlo prihodnost. Da tisti bolj priljubljeni producenti radi sledijo njegovim naukom, se je v preteklosti že večkrat potrdilo, sorodni avanturizem pa navsezadnje že gojijo tudi nekateri britanski in ameriški kreativci. Pa naj to ne bo razumljeno kot kritika aktualnih smernic pariške house glasbe, kjer se vendarle tudi zadnja leta rojevajo številne izjemne plesne skladbe. Gre le za to, da je Mr. Oizo s svojo glasbo vselej korak pred večino somišljenikov. S tega vidika so nekatere kritike albuma Stade 2, češ da je Dupieux svojo ustvarjalnost usmeril v filmsko ustvarjanje (ali kam drugam), precej čudne. Sicer pa počakajmo nekaj let in se glede na tedanje trende ponovno ozrimo v ta album, ki bo za zdaj verjetno pisan predvsem na posluh zvedavejše publike.