Cinema Komunisto

Na začetku dokumentarca Cinema Komunisto, ki ga je posnela mlada srbska režiserka Mila Turajlić, piše: »To je zgodba o deželi, ki ne obstaja več – razen v filmih«. Toda to ni le zgodba o deželi, ki živi le še v filmih, ampak tudi zgodba o deželi, ki so jo skupaj držali le filmi, potemtakem zgodba o deželi, ki se je morala preleviti v film, če je hotela ostati skupaj, v enem kosu.

In potem se pred nami zvrstijo različni akterji, ki pripovedujejo, da je bil film v Jugoslaviji glavna prioriteta, da je bil neverjetno vpliven, da so v Beogradu zgradili Filmsko mesto (Avala, alias Centralni filmski studio), neke vrste socialistični Hollywood, v katerem so snemali tuje spektakle, v katerem so se h’woodski zvezdniki – Anthony Quinn, Kirk Douglas, Orson Welles in Richard Burton – počutili kot v Hollywoodu, ki naj bi postal največji filmski studio v Evropi in ki je dejansko prinašal ogromne količine deviz (pa tudi kapital za tajne fonde, s katerimi so tajne službe financirale »črne« operacije v tujini, v tretjem svetu), da je bila Jugoslavija najbolj cinefilska nacija na svetu, navsezadnje, v puljski Areni – na festivalih jugoslovanskega filma – si je filme ogledalo po 15.000 gledalcev hkrati, in da je bil največji cinefil prav Tito, kar potrdi tudi Aleksandar Leka Konstantinović, glavni junak tega dokumentarca.

Ne brez razloga: kar 32 let je bil Titov kinooperater. V tem času mu je v vili na Dedinju zavrtel 8.801 film! Gledal jih je vsak dan – včasih ob treh ponoči. Kdo bi se lahko bolje spoznal na film? Če si hotel Jugoslavijo držati skupaj, v enem kosu, si moral pač videti ogromno filmov, tudi tistih, ki so bili sicer prepovedani. Kar je bilo dobro za revolucijo in Jugoslavijo, je bilo dobro za film. In obratno: kar je bilo dobro za film, je bilo dobro za revolucijo in Jugoslavijo.

Vmes se valijo inserti iz partizanskih vesternov in arhivskih materialov: udarniki, ki med delom na ves glas prepevajo – partizani, ki med bitkami na ves glas prepevajo – delegati, ki na partijskem kongresu na ves glas prepevajo. Jugoslavija bi bila mjuzikl, če ne bi v njenem filmu umrlo toliko Nemcev. »Igral sem v filmih, v katerih sem od začetka do konca samo pobijal Nemce in nič drugega,« pravi Bata Živojinović. »Hitlerjeve zadnje besede so bile: Ubijte Bato Živojinovića!« Jasno: »Pretiravali smo!« Vsekakor. Vsi so delali vse, da bi bila Jugoslavija videti kot film – da bi Jugoslavija postala film: ustvarili so Filmsko mesto, Jugoslavijo so prelevili v orjaški filmski studio in seštevek filmskih lokacij, tovarne so financirale filmske produkcije, Tito je popravljal scenarije, da bi bili bolj »pristni« (»To se ni tako zgodilo«, »Ni me treba dajati v film« ipd.), vojaki JLA so igrali Nemce, ostali Jugoslovani pa Indijance, Egipčane, vikinge in Perzijce. In seveda, med snemanjem Bitke na Neretvi, za katero je plakat izdelal Picasso, niso razstrelili makete, ampak pravi most, ki je povezoval oba bregova Neretve. Vse za film!

Ob tem si rečete: dežela, ki se prelevi v film, razpade, ko se film konča. Lahko si tudi rečete: Jugoslavija je dokončno postala film prav v trenutku, ko je razpadla – ko je torej izginila. Danes obstaja le še v filmih. Od nje je ostal le dobri, stari, smešni film, sublimacija nevidne »trde roke«, ki ga je vodila. A po drugi strani: kaj če je ravno nasprotno? Kaj če Jugoslavija ni dežela, ki obstaja le še v filmih, ampak dežela, ki je že tedaj – v času svojega obstoja – obstajala le v filmih? Mar ni bila Jugoslavija le izpolnitev h’woodskega sna – mar ni bila film, v katerem res lahko živiš? Mar niso Jugoslovani Jugoslovane le igrali – in sicer v slogu »saj vemo, da le igramo, a kljub temu igramo«? Vsi so vedeli, da le igrajo, a so hoteli svojo vlogo odigrati do konca. Zavedali so se distance med filmom in družbeno realnostjo, toda kljub temu so vztrajali pri filmu.

Zaradi filmskega odnosa do sveta so imeli Jugoslovani do katastrofe tako nehisteričen odnos, da je bil za njih prepričljivo svarilo pred razpadom Jugoslavije le dejanski razpad Jugoslavije, do katerega pa je prišlo, ko so v času hude finančne in gospodarske krize oznanili: dovolj je floskul in ideologije, čas je, da se moderniziramo – zanima nas le še ekonomija! Ko so sklenili, da ne bodo več liki (in da se bodo poslej ukvarjali le z »realnimi« problemi), se je začela vojna, ki je tisto famozno sobo, v kateri je Tito gledal filme, spremenila v ruševine. Ni čudno, da en passant slišimo tudi repliko, ki nehote poudari, da so imeli mnogi Jugoslovani do Tita tak odnos kot do filma: »Veliko nam je lagal, a smo ga imeli radi.«

Dokumentarni film:
Cinema Komunisto
Režiserka: Mila Turajlić
Kje: Kinodvor, Ljubljana