Kritika / Eric Berne: Katero igro igraš?

Knjiga o taroku, šahu ali poplavi računalniških igric? Ne, knjiga o psiholoških igrah v medčloveških odnosih.

Za široko publiko z nazornimi zgledi? Tudi ne, nekdanji psihoanalitik Berne se je razšel s psihoanalizo in zasnoval transakcijsko analizo, o kateri je leta 1964 napisal temeljno delo – »Katero igro igraš?«

Torej: zakaj ljudje igramo med seboj igre? Lahko bi preprosto počeli svoje stvari, ustvarjali, delali oziroma tvorno komunicirali, pa vendar se radi zapletamo v klepete in si izmenjujemo »strouke«, ki veljajo za enote socialne akcije.

Biti alkoholik ni toliko pivčev odnos do pijače kot vzpostavljanje razmerij z bližnjimi. V zakladnici razmerij lahko igramo igre: »alkoholik«, »brcni me«, »dolžnik«, »zdaj te pa imam, pasji sin«, »poglej, kaj moram početi zaradi tebe«, »sodišče«, »frigidna ženska«, zadihana«, »če ti ne bi bil takšen«, »poglej, kako zelo sem se trudil«, »draga moja«, »če to ni strašno«, »loputanje z vrati«, »saj ti hočem samo pomagati« in še desetine drugih.

Kaj z vsem tem stori Berne? Bralec dobi možnost, da se ove, da njegovo bivanje ni nedolžna spontanost, temveč iskanje zadovoljstev v stikih z drugimi bitji. A tu nastopi problem – užitek, ki ga igra kdaj prinese, je često boleč. Res je zmagal, vendar ta zmaga samo ohranja in na novo reproducira travme, v katerih je odrasel. Ni toliko v spopadu z drugimi, kot s samim seboj, kar poteka prek prehodov iz položaja Odraslega v Starša ali Otroka. Knjiga kajpak ni priročnik, ki bi ga prebral in spremenil svoja ravnanja. Je bolj dokaz, da potrebuje transakcijsko analizo.

Če bo bral le to knjigo seveda, lahko pa tudi pristopi po poti, ki jo razvija Galimberti, ki v »Mitih našega časa«, izvor neznosnosti postavi v izbiri mitov, ki jim sledi. V obeh primerih pa odgovornost za življenje pade nanj – edino on sam je ta, ki lahko izbere igre, ki jih bo igral.