Komentar / Po inavguraciji Vladarja

Ko sem po nekajdnevni odsotnosti prebral kritike intervjuja, ki ga je RTV Slovenija opravila z Janezom Janšo, so se mi zazdele malce krivične. Razsvetljenih podeželskih dvorcev, kakršen je Brdo, že med vožnjo po Franciji človek vidi na desetine, torej to ni nič posebnega. Res pa ima za Slovence Brdo simbolni vladarski pomen in zato ni kakršenkoli dvorec. Obrazložitev, da gre za upoštevanje zahodnih smernic pri »vizualizaciji televizijskega žurnalizma«, pa kaže, da je tu nacionalka v zaostanku. RTF, ki ji je po tem, da dela politične usluge vladajoči garnituri, podobna (le da je precej bolj kritična in profesionalna), po novem Sarkozyja kaže v tovarniških menzah, med delavci. Dvorci so passé, pomenijo odmaknjenost od ljudstva. Tudi govorjenje je v Franciji čisto drugačno: ne o odpuščanju kot pri nas, pač pa o razumevanju za specifičnosti posameznih poklicev in slojev, o državnih naložbah in delovnih mestih, o uvedbi 35-urnega delovnika. Neoliberalistični besednjak je namenjen Grčiji in tistim, ki ji bomo sledili. Francija je v predvolilnem času, Slovenija pa v povolilnem. A bistvena razlika ni v tem. Medtem ko po evropskih državah predvajajo propagandne filme o vključevanju Balkana, se v Franciji (in drugih velikih državah) politiki vseh barv potihoma pripravljajo na scenarij B – ko bo nacionalna država spet v ospredju, EU pa nekaj podobnega, kot je bila v času skupnosti za premog in jeklo.