Kritika / Kupili smo živalski vrt

proti -

Bajka o kapitalizmu.

Matt Damon ima v filmu Kupili smo živalski vrt veliko dela. Res veliko. Prvič, Damon igra resnično osebo, Benjamina Meeja (film je posnet po njegovi avtobiografski knjigi). Drugič, igra novinarja, ki svojemu uredniku predlaga, da bi napisal zgodbo o koncu sveta skozi oči generacije, ki bo svet rešila (delovni naslov: E-pokalipsa). Tretjič, igra vdovca z dvema otrokoma, z angelsko hčerkico (Maggie Elizabeth Jones), ki še vedno verjame v velikonočnega zajca, in pubertetniškim sinom (Colin Ford)), ki ga vržejo iz šole. In četrtič, igra samega sebe, Matta Damona – to, da je Damon družinski človek s kopico otrok, ve ves svet.

Film Kupili smo živalski vrt je himna delu v času brezposelnosti, recesije, odpuščanj, izginjanja delovnih mest – himna delu v času, ko ni dela. Matt Damon pač multitaska – hkrati opravlja štiri funkcije, štiri vloge, štiri službe. Štiri! In seveda, potem kljub temu ostane brez dela, toda na h’woodski način: odpoved da kar sam. Grem! Dovolj imam! Odpovedujem! V času, ko ni dela, službo pusti kar sam. Zakaj? Ker potrebuje spremembo. Ni kaj, izguba delovnega mesta je definitivno sprememba – ljudje, ki izgubljajo delo, bi lahko o tem pisali knjige (in snemali filme). Njegov urednik/šef/delodajalec ga prosi, naj ostane, toda Damon vztraja: ne, grem! Še več, urednik/šef/delodajalec ga prosi, naj mu pusti, da ga odpusti – če bo dal namreč sam odpoved, potem ne bo upravičen do beneficij, do socialne podpore. Toda ne, Damon noče biti v breme – noče bremeniti države. Od države noče ničesar. Damon je libertarec – za državo mu je vseeno. In tako gre – z otrokoma – v neznano – novi avanturi naproti: kajti brezposelnost je avantura. Kaj najprej naredi človek, ki izgubi službo? Najprej si na kalifornijskem podeželju – kataloško, pod taktirko nepremičninskega agenta, ha, črnca, ki je ravnokar dobil službo! (pod Obamo imajo službe le še črnci!) – poišče lično, sanjsko, idealno posestvo. »To je to! Natanko to sem iskal! Perfektno!« Tudi otroka sta navdušena. Ne moti jih, da je integralni del tega sanjskega posestva tudi živalski vrt – no, nekdanji, opuščeni, zapuščeni živalski vrt. Divje, eksotične živali, vključno z levom in tigrom, so še vedno tam, toda živalski vrt ne deluje, kar pomeni, da ni na trgu, da ni inkorporiran, da nima dodane vrednosti, da je torej brezposeln, le depresivni relikt krize in recesije. Kako to, da so vse te brezposelne, nekonkurenčne, odpuščene živali sploh preživele? Kdo je financiral njihovo preživetje? Država, dahnejo eko-hipiji, mavrični borci za živalske pravice, ki jih vodi Scarlett Johansson, nekdanja menedžerka tega zooja. Država? Ko pride Damon, država odpade – ni več potrebna. Živalski vrt je treba privatizirati, renovirati, ustvariti ugodno poslovno okolje, dodano vrednost in nova delovna mesta – kapitalizem je avantura. In vrtni palček. Kupili smo živalski vrt je bajka o kapitalizmu, polna nostalgije brez samoironije, klišejev brez nians, sit-komskega pompa brez humorja. Težko, res težko boste verjeli, da je to kičasto, anorgansko oživljanje veselja do kapitalizma posnel Cameron Crowe, avtor filmov Reci karkoli, Ne mečte se stran, Skoraj popularni, Vanilla Sky in Elizabethtown, ki je kariero začel kot najmlajši reporter revije Rolling Stone vseh časov – star je bil toliko kot zookeeperjev »uporniški« sin.