Dr. Martin Balluch: "Med ljudmi po svetu, ne samo v Evropi, se nabira jeza, ker je življenje vse težje. Lahko se zgodi marsikaj."

»Zakaj bi morali posamezni ljudje za to, da bi demokracija postala v resnici demokracija, žrtvovati svoje življenje?«

Martin Balluch (1964) je danes vodilno ime avstrijskega aktivizma. Doktor matematike in filozofije, ki se je izpopolnjeval in delal tudi na Cambridgeu pri znamenitem astrofiziku Stephenu Hawkingu, se je leta 1997 odločil zapustiti akademske vode in življenje posvetiti boju za pravice živali. Do danes je s svojo skupino aktivistov dosegel zavidanja vredne uspehe. Avstrija je bila prva država na svetu, ki je prepovedala vzrejo piščancev pod baterijsko lučjo, prepovedala je nastopanje živali v cirkusu in v vsaki deželi ima zastopnika pravic živali. Balluch se zaveda, kako tanka je meja med aktivističnimi dejanji in zakonskimi normami. Navkljub temu so ga oblasti leta 2008 skupaj s sodelavci zaprle. V zaporu je gladovno stavkal in v njem 105 dni preživel brez obtožnice. Zaradi protestov javnosti so ga oblasti izpustile, on pa je nadaljeval politično dejavnost.

Prav ta življenjska izkušnja ga je spodbudila k pisanju knjige Upor v demokraciji, ki je postala nekakšen »priročnik« za aktiviste po svetu v njihovem boju za družbene spremembe. Balluch v knjigi sicer opisuje svoje izkušnje v boju z avstrijskimi oblastmi in industrialci, kot rdeča nit pa se skoznjo vleče zaveza nenasilni akciji za izboljšanje sveta za ljudi in živali. Zanj je revolucija tvegano podjetje. Verjame, da je mogoče z demokracijo spreminjati družbo in svet, aktivistična gibanja pa so tisti dejavniki, ki z ozaveščanjem ljudi ustvarjajo pritisk na institucije parlamentarne demokracije, da se te lotevajo potrebnih sprememb.

V knjigi Upor v demokraciji razgrinjate tudi pogled na notranje in nevidne vzgibe človekovega opredeljevanja in ravnanja in zagovarjate tezo, da ljudje niso zlobni ali dobri, da nimajo zlih namer, ko se odločajo za politično participacijo, so pa leni v boju za dobro, kar otežuje prave družbene spremembe. Kako jih vzdramiti in spodbuditi za angažiranje v boju za drugačen, bolj pošten, boljši svet?

Logika delovanja kapitalistične ureditve sili ljudi tudi v dejanja, za katera se sicer ne bi odločali. Zato je treba ljudi nenehno opozarjati na posledice delovanja te logike; to je dolžnost aktivistov, pa čeprav gre pogosto za boj Davida proti Goljatu. Sredstva v tem boju so lahko različna, naš cilj pa mora biti, zmeraj znova, dosegati kompromis s sistemom pri oblikovanju in udejanjanju politik, ki bodo v interesu ljudi, ne pa usmerjene proti njim. Kapitalistična ureditev je že toliko načeta, da je z njenimi eksponenti mogoč dialog, saj so pripravljeni privoliti v kompromisne rešitve pri oblikovanju novih strategij in politik razvoja. Po starem pač ne gre naprej.

Posameznik, pa četudi gre za aktivista, je dokaj nemočen v teh prizadevanjih.

Na ravni posameznika, državljana, imamo opraviti s številnimi pastmi in ovirami, ki nam onemogočajo dosledno in načelno ravnanje. Le redki ljudje so sposobni živeti v skladu s svojimi načeli in prepričanjem. Drugi plavajo s tokom. Ne zato, ker bi bili leni, ker ne bi hoteli sprememb, ampak ker se bojijo posledic svojega angažiranja. Zato si je treba, da se izogneš grdim posledicam svojega angažiranja, izguba službe je ena izmed njih, zastaviti prednostne naloge in izbrati tista področja angažiranja, kjer lahko popuščaš, in tista, kjer popuščanja ni niti za milimeter. Sam ravnam skladno s takšno opredelitvijo. Tako zagovarjam pravično trgovino, ki sicer pridobiva vse večji pomen, vendar ne kupujem izdelkov le v sistemu pravične trgovine. Zaradi onesnaževanja okolja nasprotujem avtomobilom, vendar avto še zmeraj vozim, kajti obe našteti področji nista glavni prednostni nalogi mojega aktivističnega boja. Zato tukaj tudi sam plavam s tokom, ker drugače ni mogoče. Vsak aktivist si pač izbere področje, kjer bo deloval in vztrajal do konca. Zame je to področje boja za pravice živali, kjer niti malo ne popuščam.

Govorite kot družbeni aktivist, ste pa dolga leta delali kot matematik in se ubadali tudi s filozofijo. A v devetdesetih letih ste zapustili akademske vode in se posvetili aktivizmu.

Za pravice živali in za varstvo okolja sem se zanimal že prej, vendar ob svojih primarnih dolžnostih. Dvajset let sem delal kot raziskovalec na univerzi. Za intenzivno ukvarjanje s pravicami živali in ekologijo mi je zmeraj zmanjkalo časa. Življenje v slonokoščenem stolpu, znotraj akademske skupnosti, kjer so bili vsi zelo racionalni in prijazni, me je motilo, kajti čeprav smo se med seboj veliko pogovarjali, smo bili dejansko izključeni iz resničnega življenja, oddaljeni od tega, kar se je dogajalo zunaj univerze. Ko smo se pogovarjali za mizo, smo vsi nasprotovali industrijskemu načinu kmetovanja, naprej od tega pa nismo šli. Moral sem se odločiti, ali ostati v tem univerzitetnem slonokoščenem stolpu, v udobnem kotičku, ki mi sicer omogoča razmišljati in raziskovati, vendar brez učinkov na družbo, ali izstopiti in uporabiti svoje znanje v konkretnem delovanju, če hočete aktivističnem, za spremembe v družbi. Odločil sem se in postal družbeni aktivist, kajti jasno mi je bilo, da če ostanem tam, pa četudi sem vegan, sem še vedno odgovoren za industrijsko kmetovanje, saj z davki, ki jih plačujem, posredno subvencioniram takšno proizvodnjo hrane in se strinjam, da država počne to v mojem imenu. Moral sem storiti korak, ki sem ga, da ne bi bil odgovoren za takšno početje. Zame je bil to protest proti industrijskemu kmetovanju.

Kapitalistična ureditev je že toliko načeta, da je z njenimi eksponenti mogoč dialog, saj so pripravljeni privoliti v kompromisne rešitve.

Iz tega, kar pripovedujete, lahko sklepamo, da za vas vloga univerzitetnega učitelja in raziskovalca ni združljiva z vlogo družbenega aktivista?

Ni mogoče preprosto odgovoriti na vaše vprašanje. Veliko je odvisno od človeka samega. Mene je denimo presunilo, ko sem videl kolega s Cambridgea delati poskuse z opicami. Rezal je njihove oči in meril, kakšen spekter svetlobe absorbirajo. Protestiral sem, ker je bilo to zame neetično početje. Ko sem preučil njegove zapise, sem objavil svoje odklonilno mnenje o takšnih poskusih in pozval k protestom pred inštitutom. Poklicali so me pred disciplinsko komisijo, kjer mi je njen predsednik arogantno povedal, da si takšnega ravnanja ne morem privoščiti, ker me oni pač plačujejo. Takrat sem spoznal vso absurdnost sistema: više ko si na hierarhični lestvici v družbi, manj stvari lahko počneš, ki se ti zdijo prav. Zato sem moral iz tega kroga in posvetil sem se aktivizmu, ki mi omogoča boriti se za tisto, kar se mi zdi prav in je pravično. Razlik med vlogo raziskovalca in aktivista nisem mogel pomiriti, pa čeprav me je delo v akademskih krogih zanimalo in deloma tudi izpolnjevalo.

Zdi se, da vam delo raziskovalca manjka?

Res je, saj mi je raziskovanje pisano na kožo. Ne veselijo me spopadi na ulici. Rad v miru premislim o stvareh in raje z argumenti branim svoje mnenje, kot pa kričim na ulici. Škoda je, ker sem izgubil stik s pravo znanostjo, čeprav še zmeraj vse preberem, a takšno je življenje, ki sem ga izbral.

Izbrali ste demonstracijo kot obliko boja za pravice ljudi. Pa tudi za živali, kar se sliši sicer še zmeraj »eksotično«. V katero obdobje sodijo začetki vašega aktivizma?

Moja prva aktivistična izkušnja je iz leta 1979, ko sem bil star 13 let. Resno pa sem postal aktivist leta 1984, ko so oblasti in kapital nameravali podreti starodavni gozd na vzhodu Dunaja in tam zgraditi jedrsko elektrarno. S tovariši smo pripravili proteste proti tej nakani. Pridružili so se nam številni ljudje različnih prepričanj in svetovnega nazora. Od tam imam tudi prve izkušnje z različnimi metodami neposredne demokracije, saj smo se skupaj odločali, kaj bomo počeli. Med protestniki je bila skupina, ki se je odločno zavzela za ohranitev gozda, ker je bil to edinstven ekosistem, ki omogoča in daje življenje. Gledal sem živali v tistem gozdu, ki jim je grozila smrt. S temi bitji sem se nehote po svoje povezal, začutil sem jih in tudi meni se je zdelo zelo krivično, če bi ostale brez gozda. Od takrat se zavzemam za pravice živali.

Kasneje ste doktorirali iz zavesti, »duše« živali?

Ja, moj doktorat je obravnaval zavest živali. Dokazoval sem, da je v možganih živali nevrobiološko veliko podobnosti s človekovimi možgani. Zato ni dvoma, da živali čutijo zelo subjektivno, še posebej to velja za t. i. stare emocije, strah pred smrtjo, pred bolečino, in ni nikakršnega evolucijskega razloga, da ne bi bilo tako. Da ne bi čutile. To spoznanje se me je zelo dotaknilo, in ker se ne morejo braniti, ker ne morejo zahtevati svojih pravic, sem se odločil, da bo to moja naloga.

Ko ste se začeli ukvarjati z bojem za pravice živali, davnega leta 1984, ste bili za večinsko javnost zagotovo čudak?

Do leta 1984 se v Avstriji nihče ni ukvarjal s to temo. Takrat pa se je na fakulteti oblikovala skupina, ki se je borila proti vivisekciji in poskusih na živalih. Objavili smo svoja razmišljanja in poskušali za svoja stališča navdušiti čim več ljudi. Kar nekaj let boja je bilo potrebnih, da smo leta 1989 v Avstriji dobili nov zakon o poskusih na živalih. V tistem času smo prek različnih medijev seznanjali ljudi s tem, kako kruto ravnajo z živalmi v laboratorijih in tovarnah krzna. Posneli smo celotno dogajanje v krznarski industriji, v medijih objavili raziskave in posnetke o krutem ravnanju z živalmi. To je bil korak v pravo smer. Do leta 1988 se je trgovina s krznom tako rekoč ustavila. Zmanjšala se je za 80 odstotkov. Samo v enem letu nam je uspel ta met.

Torej niste bili več čudaki, ki se zavzemajo za pravice živali?

Ne, saj so nas začeli jemati resno. In ker nismo imeli možnosti pritisniti na parlament, da spremeni zakonodajo v korist živali, nam je uspelo, da so na deželni ravni prepovedali proizvodnjo krzna. Potem smo se lotili cirkusov in dosegli prepoved nastopanja živali v njih. Zakon je državni parlament sprejel leta 2002, veljati pa je začel leta 2005. Temu je sledil boj proti vzreji piščancev pod baterijsko lučjo, kar je bilo zelo občutljivo, saj gre za močno industrijo, ki je z neznosnim ravnanjem z živalmi ustvarjala lepe dobičke. Tudi na tem področju je zvezni parlament leta 2004 sprejel ustrezno zakonodajo. Ni pa vse šlo tako zlahka, kot se morda zdi iz mojega pripovedovanja, saj so proti našim prizadevanjem industrialci nastopali z grožnjami in nas preganjali s policijo in sodišči. Ustrezne razmere za vzrejo kokoši so postale prvovrstno politično vprašanje. Da bi politične stranke v javnosti pokazale lep obraz, so si omislile celo svoje zagovornike pravic živali, ki naj bi bdeli nad ravnanjem z živalmi. Zagovarjati so začele lepo ravnanje z živalmi, mi pa zahtevamo, da se z njimi ravna pravično.

Kako se je odzivala oblast?

Ko smo zahtevali prepoved vzreje kokoši pod baterijsko lučjo, je vse zajel preplah, saj so rejci videli le škodo, ki jo bodo imeli, če bodo naše zahteve uslišane. Oblast, ki se sicer ni strinjala z nami, pa je bila zaradi javnega mnenja prisiljena leta 2005 sprejeti prepoved takšne vzreje kokoši, vendar z odlogom uveljavitve do leta 2009. Parlament je sprejemal to odločitev ravno v času, ko so islamski teroristi v Londonu podtaknili bombe na podzemni železnici. Ko so novinarji vodjo avstrijske protiteroristične policije spraševali o teroristični nevarnosti v Avstriji, jim je odvrnil, da Avstriji ne grozijo islamski teroristi, ampak prihaja največja teroristična grožnja od aktivistov za pravice živali. Noro, ampak tako je bilo. Leta 2006 so nas za nekaj dni spravili v zapor, kar jasno kaže, kakšen trn v peti smo bili oblasti zaradi uspehov v boju za pravice živali.

Ste pa, če se ne motim, za svoje akcije imeli močno podporo v medijih?

Res je, čeprav z njimi nismo imeli pristnih povezav. Ko smo pripravljali kakšno kampanjo, smo se nadejali, da jo bodo mediji opazili in o njej poročali. Če so, smo šteli takšno kampanjo za uspešno. Z vsemi dogodki nismo seznanjali medijev, saj smo nekatere izpeljali z neposrednim spoprijemanjem z akterji, ki kršijo pravice živali. Tako sem sam šel v »tovarno« kokoši, jih sedem osvobodil in pozval oblasti, naj me aretirajo. To sem storil, da bi lahko javno in pred sodiščem branil pravice živali. Medijem se je zdel spor zanimiv in odziv na mojo akcijo je bil prav tako zanimiv. Po mojem je pomembno, da snujemo akcije vsebinsko polnokrvno tako, da mediji poročajo o njih, ker prinašajo nekaj novega, potrebnega za družbo in okolje. Da vsi uvidijo, da nam gre za spremembe na bolje. Tudi če se našemimo v korenje, mora imeti naše dejanje politično sporočilo. Ker so mediji prepoznali v nas prave zagovornike demokratičnih sprememb, nas spremljajo in so zato razgaljali tudi policijske pritiske na nas. Če mediji ne bi tako ravnali, mirne duše lahko to trdim, ne bi bili tako uspešni s svojimi kampanjami.

Leta 2008 pa so oblasti vas osebno za nekaj mesecev le spravile v zapor.

Zame je bilo to veliko presenečenje. Na družbenem prizorišču sem že dolgo dejaven, vendar si niti v sanjah nisem mislil, da bodo šli tako daleč. Nič nezakonitega nismo naredili, v javnosti nimamo podobe radikalnih aktivistov, zato smo bili prepričani, da smo varni pred takšnimi posegi. Očitno se je nekdo hudo uštel v presoji te poteze. Računal je, da mu bo s policijo nad nami uspelo prepričati javnost, da obstajajo razlogi za prijetje. Zgodilo se je 22. maja 2008. Policija je zamaskirana in s pištolami ponoči vdrla v moje stanovanje, v mojo pisarno, v stanovanje mojega dekleta in stanovanji mojih bratov. Nikjer ni bilo ničesar inkriminiranega. A sodnica je nato vendarle odločila, da me je treba zapreti. Brez razloga. Devetintrideset dni sem gladovno stavkal. Umetno so me hranili. Zapor je bil zame zelo težka izkušnja, ki je krepko načela moje mnenje o verodostojnosti avstrijskega pravosodnega sistema. Ni bilo jasno, zakaj so me zaprli, ne zakaj so me po 105 dneh izpustili. Javnost je bila ogorčena in temu se lahko zahvalim, da nisem ostal v zaporu do danes in še dlje.

S knjigo Upor v demokraciji pojasnjujete svoj položaj in metode svojega političnega delovanja, kjer ni nikakršne sledi o terorizmu, saj zagovarjate le nenasilne proteste.

Knjigo sem napisal, da bi javnosti na najavtentičnejši način povedal, za kaj se zavzemamo in kaj vse smo že naredili, ter zavrnil poskuse policije, ki nas hoče prikazati kot kriminalce. Ko sem leta 2003 vdrl v že omenjeno »tovarno« kokoši, sem po zakonu ravnal narobe, vendar je bil moj namen družbeno koristen, bi lahko rekel. Sicer pa se v sebi zelo jasno zavedam demarkacijske črte med tem, kaj je prav in kaj narobe. Čeznjo ne stopim. Počnem le tisto, kar je dobro za demokracijo. S knjigo sem nameraval tudi sodnici, ki me je leta 2008 zaprla, pojasniti, kaj v resnici počnem kot družbeni aktivist. Zagotovo preden je imela opraviti z mano, ni razmišljala o političnih kampanjah, zato je videla pred sabo le vlomilca. To sem njej in drugim v knjigi moral pojasniti.

Elite, ki vladajo v državi, niso sposobne artikulirati zahtev, ki se na novo porajajo v družbi. Zato je pritisk nanje od spodaj nujen.

Vaša knjiga je pravzaprav priročnik za aktiviste o tem, kako širiti meje demokracije. Ne svetujete uličnih spopadov s policijo, ne revolucije, ampak pripravljanje učinkovitih kampanj za dosego izbranih ciljev, ki jih posvoji tudi širša javnost.

V družbenih gibanjih, zlasti v Avstriji, vidim veliko energije, zavzemajo se za uresničitev pravičnih zahtev, imajo dobre zamisli, vendar pa jim ne uspe zasnovati učinkovitih kampanj za uresničitev zamisli. Če jim to ne uspeva, če se nič ne spremeni, postanejo ljudje frustrirani in se lahko lotijo tudi nasilnih akcij. Prav to pa hočejo mogočneži v družbi, ki zaradi nasilja laže zatrejo neko gibanje, uvedejo represijo v državi in imajo nato za nekaj časa mir. Ljudi skušam prepričati, da se v boju za spremembe odločajo za pametne kampanje, in moja knjiga, ki jo nekateri res uporabljajo kot priročnik, z našimi izkušnjami dokazuje, da lahko tako veliko dosežemo. Širimo meje demokracije.

V resnici gre za pritisk na oblast s podporo javnosti, kar kaže, da predstavniška demokracija danes ni sposobna artikulirati zahtev in izzivov današnjega dne.

Sistem reprezentativne demokracije je obnemogel, saj ne zagotavlja pretočnosti po demokratični poti verificiranih stališč v družbi, ampak jih zaobide ali pa se zanje sploh ne zmeni. Elite, ki vladajo v državi, so že desetletja iste, mislijo na stari način in v fokusu strankarskih rovov. Niso sposobne artikulirati zahtev, ki se na novo porajajo v družbi. Zaradi tega je pritisk nanje od spodaj nujen. Tudi zato, ker so praviloma ti pritiski plod demokratičnega zorenja in upoštevajo demokratična pravila politične participacije. Imam občutek, da se sedanje politične elite vse bolj zavedajo svojih omejitev in so se sprijaznile s tem, da na podlagi državljanskega pritiska na institucije parlamentarne demokracije počasi, previdno in brez tveganja uveljavljajo nekatere družbene spremembe.

Uspešni ste bili v prepričevanju avstrijske javnosti, da je bolje kupovati biološko pridelana jajca, čeprav so dražja, od tistih, ki jih znesejo kokoši na kokošjih farmah. Glede na razmere v svetu pa bo treba prepričati večino ljudi, da so potrebne postopne – korak za korakom – družbene spremembe na bolje, ne pa revolucija.

Revolucije so tvegana podjetja. Povsod so po revoluciji, tudi po francoski, prišli na oblast tirani. Demokracija je najboljši sistem, kar jih poznamo, vendar ga je treba reformirati. Radikalizem mladih, kjer se pojavlja, je lahko ploden, če ga usmerimo v iskanje uresničljivih ciljev družbenega razvoja.

Za vas torej niso sprejemljivi protesti gibanja Occupy, ki smo jim priča v ZDA in ponekod v Evropi?

Ne, ne mislim tega. Gre za zanimiv pojav na družbenem prizorišču, vendar se bojim nečesa drugega. Posledic sedanjega dogajanja. Kriza kapitalizma se poglablja, če si to priznamo ali ne, bogati in revni so si vse bolj vsaksebi, multinacionalke pa še krepijo svojo moč in vpliv. Nadzor nad ljudmi je že skoraj popoln. Vse več je represije. V Avstriji so bili sprejeti novi protiteroristični zakoni, še trši kot prejšnji, ki omogočajo poseg v zasebno življenje. Hkrati pa si jih vsak lahko razlaga po svoje. Lahko arbitrira. Nevarno za človekove pravice. Vem, kaj govorim, saj sem bil zaprt na podlagi takšne nejasne zakonodaje. Med ljudmi po svetu, ne samo v Evropi, se nabira jeza, ker je življenje vse težje. Če ne bomo hitro ukrepali in odpravili krize po mirni poti, se lahko zgodi marsikaj. Pa ne revolucija, ampak, bojim se, da bodo vstopile na prizorišče sile represije, ki bodo odpravile demokratične pridobitve in človekove pravice ter trdo zagospodovale nad nami.

Mirnost, s katero govorite o svojem političnem delovanju v Avstriji, je nenavadna. Za svoje ideje, ki jih oblasti niso sprejele dobronamerno, sta plačali visok davek. Kakšno življenje živite?

Zdaj nimam več zasebnega življenja. Pa vendar sem danes, po mnogih letih napadov oblasti name, sproščen, mirnejši. Vrhunec vsega je bila preiskava, ki je razkrila, da so bili v moji bližini več let policijski obveščevalci, da ima avstrijska protiteroristična policija o meni obsežne datoteke poročil o tem, kaj vse sem počel. Zmeraj, ko sem kje govoril, je bil zraven mene agent tajne policije in pisal poročilo. Spremljali so vsak moj korak, zapisali vsako besedo, zlomiti pa me niso mogli. Zdaj sem javna osebnost, vendar s številnimi težavami, ki so posledica oblastnega ravnanja z mano v preteklih letih. Preiskava, ki je razkrila grdo početje oblasti z mano, je bila draga, zanjo sem porabil ves denar in celo prodal hišo, ki sem jo podedoval, da bi prišel stvari do dna. V knjigi Upor v demokraciji sem opisal vse to grdo ravnanje z mano in osvetlil temno plat avstrijske demokratične države. Tako kot sem napisal, je. Na vprašanje, zakaj bi morali nekateri ljudje, da bi demokracija postala v resnici demokracija, žrtvovati svoje življenje, pa nisem našel odgovora. Takšna vloga je pripadla tudi meni.