Oddajniški obračun

Od lani je v Sloveniji mogoče s strešno anteno televizijski signal sprejemati le v digitalni tehniki. Vsi, ki to še vedno počnejo, so si morali priskrbeti digitalne pretvornike. Zaradi prehoda na digitalno oddajanje je naenkrat na voljo več zmogljivosti za oddajanje. Na enem kanalu je po zaslugi kodiranja po novem mogoče oddajati več programov, ne samo enega. Za tak digitalni skupek programov velja izraz multipleks. V Sloveniji imamo dva. Enega, multipleks A, upravlja RTV Slovenija. Država ji je frekvence podelila z zakonom, brez javnega razpisa. Drugega upravlja norveško podjetje Norkring, ki je zmagalo na mednarodnem razpisu in mu je država kot najboljšemu ponudniku podelila 10-letno koncesijo. Danes je Norkringov multipleks, multipleks B, prazen. S prenehanjem oddajanja TV 3 ga je zapustila še zadnja televizija, ki je plačevala njegove storitve. Vse ostale televizije, ki oddajajo prizemni signal, gostujejo na multipleksu RTV SLO. Zato ni čudno, da je Norkring pred kratkim, kot so zapisali, »zaradi poslovnih razmer« napovedal umik iz Slovenije in demontažo opreme.

A morda bo vseeno ostal. Vlada je namreč prejšnji teden sprejela predlog sprememb zakona o digitalni radiodifuziji, ki bi RTV Slovenija prepovedala, da na svojem multipleksu gosti komercialne programe. S tem bi komercialne televizije prisilila v gostovanje na Norkringovem multipleksu. Ta pa ponuja slabšo pokritost s signalom in višjo ceno. Na RTV Slovenija, pa tudi v družbi Pro Plus, pod katero sodita POP TV in Kanal A, so se temu uprli, češ da vlada s tem uzakonja monopol Norkringa.

Vlada želi RTV Slovenija prepovedati, da bi na svojem multipleksu gostila komercialne programe.

Trenutna vlada si ni izmislila tega zakona. Nastal je že v mandatu ministra za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Gregorja Golobiča, vendar je ta odstopil, preden je lahko zakon obravnavala vlada. Igor Lukšič, ki je vodil ministrstvo v vmesnem obdobju, pa je zakon zadržal. »Po mojem mnenju je tak zakon neustaven, ker imamo v ustavi zapisano, da se ne smejo vzpostavljati monopoli,« pojasnjuje. A interpretacije učinkov predlaganih sprememb zakonodaje so različne.

Po interpretaciji avtorjev predlaganih sprememb zakona mora namreč RTV kapacitete na svojem multipleksu namenjati izključno za svoje potrebe oziroma za oddajanje programov, ki so v javno korist. Rešitev, po kateri lahko komercialne postaje gostujejo na javnem multipleksu, je bila uvedena zgolj začasno, dokler še ni bil vzpostavljen komercialni multipleks. Zdaj komercialni programi nimajo na javnem multipleksu kaj iskati. Tako je zapisano tudi v vladni strategiji prehoda na digitalno oddajanje. Nastale proste zmogljivosti bi morala RTV izkoristiti za obogatitev ponudbe. Ne nazadnje RTV nekatere programske vsebine že oddaja tudi v tehniki visoke ločljivosti (HD), ki pa jih lahko vidijo samo tisti, ki televizijski signal sprejemajo prek IP- ali kabelske televizije, s čimer diskriminira plačnike prispevka, ki signal sprejemajo s pomočjo strešne antene. Zakon naj kljub trditvam nasprotnikov ne bi uvajal monopola, saj je bila konkurenca zagotovljena z javnim razpisom, na katerem je bil Norkring najboljši ponudnik. Temu pritrjuje tudi Urad za varstvo konkurence. Trenutna konkurenca pa naj bi bila tako ali tako izkrivljena, saj je RTV svoj multipleks dobila brez razpisa, prav tako pa se v pretežni meri financira iz javnih sredstev. Na to nas je dejansko že opozorila tudi Evropska komisija.

Generalni direktor RTV Slovenija Marko Filli zadeve vidi drugače in poudarja, da komercialno dejavnost strogo ločujejo od javnih sredstev. »Obiskal nas je tudi inšpektor, ker nas je Norkring ovadil, da prelivamo javna sredstva v tržno dejavnost in da smo zato cenejši. In ugotovil je, da to ne drži.« Trenutno na RTV-jevem multipleksu komercialni programi zasedajo štiri programska mesta od sedmih, ki so na voljo. Kapacitete so polno zasedene. Norkringov multipleks je, kot rečeno, prazen, čeprav ima prostora za osem programov. »Tudi če vsi komercialni programi prestopijo v multipleks B, bo ta še vedno na pol prazen, ker ni več televizij, ki bi bile pripravljene plačevati oddajanje,« pravi Filli. »Če torej uzakonijo gostovanje komercialnih ponudnikov na multipleksu B, bomo imeli tako multipleks A kot multipleks B zgolj polovično zasedena. Dokler ima RTV proste kapacitete in dokler oddajanja prostih kapacitet ne subvencionira iz javnih sredstev, ne vidim nobene ovire za njihovo trženje. To se mi zdi celo edino racionalno.« Prav tako zavrača navedbe, da bi lahko namesto komercialnih programov na multipleks raje uvrstili svoje HD-programe, češ da bi bile sproščene zmogljivosti premajhne. Ker je zakon o RTV, ki ga je predlagala prejšnja vlada, na referendumu padel, pa RTV tudi nima zakonske podlage za uvajanje dodatnih tematskih programov, s katerimi bi lahko zapolnila praznino.

Če je RTV pač sposobna pod enakimi pogoji ponuditi nižjo tržno ceno kot Norkring, potem načeloma s konkurenco ni nič narobe. A v Norkringu so prepričani, da so pogoji vse prej kot enaki. RTV naj bi jih s prirejeno cenovno politiko skušala izriniti s trga in si zagotoviti monopol. Filli to odločno zavrača in opozarja, da cene oblikujejo po navodilih in pod nadzorom Agencije za pošto in telekomunikacije (APEK). »Vsi naši ceniki izhajajo iz zelo kompleksnega stroškovnega modela, v katerega vnesemo vse stroške in dobimo ven cene.«

Dejstvo, da je RTV sposobna zagotavljati nižje cene od Norkringa, je sicer nekoliko nenavadno. RTV namreč z več kot 180 oddajniki zagotavlja 98-99-odstotno pokritost ozemlja Slovenije s signalom. Norkring jih s 26 oddajniki pokriva približno 90 odstotkov. Stroški za delovanje in vzdrževanje omrežja so za RTV zagotovo neprimerno višji. Nenavadno je tudi to, da je RTV tako gostoljubna do svojih največjih tekmecev na področju oglaševanja, POP TV in Kanala A, ki jima prek svoje infrastrukture zagotavlja izjemno pokritost prebivalstva. Filli pravi, da se s to kritiko lahko strinja. »Menim pa, da jim moramo v neki zdravi družbi konkurirati na področju programskih vsebin, ne pa s pokritostjo s TV-signalom.« Tako ali tako meni, da je to realno edina konkurenca, ki bo ostala. »Mislim, da je napočil trenutek, da država ugotovi, da je to pač eno od področij, na katerih uvajanje konkurence ni smiselno. Tako kot bi želeli zgraditi še eno avtocesto od Kopra do Maribora, samo da bi imeli vozniki izbiro. Obstajajo področja, kjer si majhna država, kot je Slovenija, konkurence enostavno ne more privoščiti.« Filli poudarja, da se ne bori proti predlagani spremembi zakona. »Samo opozarjam na posledice, ki bi jih imela. Zaradi izpada prihodkov bomo pač morali varčevati drugje.« Oddajanje prostih zmogljivosti namreč RTV na leto prinese približno milijon evrov.

V Norkringu so odločitev vlade za spremembo zakona pozdravili, vendar pa poudarjajo, da sprememba zakona sama po sebi ne bo vplivala na njihovo odločitev glede odhoda in demontaže omrežja. »Menimo, da je za Slovenijo ta odločitev pozitivna in pravilna. Če bomo zaznali pozitivne znake tudi na trgu, bomo pripravljeni razmisliti o spremembi načrtov.«