Proč od Rima

Deželni predsednik nadvse rad lovi – gamse, zajce, lisice in vse, kar mu priteče pred puško. Luis Durnwalder, ki je hkrati tudi glavni lovski oskrbnik na Južnem Tirolskem, podeljuje lovske pravice, kot bi bil posestnik, in če se kmetje pritožujejo, da jim jelenjad uničuje polja, revirskim lovcem nemudoma naroči: »Odstrelite sedem jelenov, in to takoj!«

Italijanska vlada bi bila morala vedeti, da si bo nakopala samo sovraštvo, ko je na ustavnem sodišču sprožila postopek proti južnotirolskemu lovskemu zakonu: Rim se je jezil, ker Južni Tirolci v svojih mestih ne streljajo na golobe in ne spoštujejo lovopusta, kakršen velja v drugih pokrajinah.

To se Rima sploh ne tiče, se razburja Durnwalder. Sicilija in Južna Tirolska sta si že po rastlinstvu in živalstvu tako različni, da na prelazu Brenner in na Siciliji sploh ni mogoče uporabljati istih zakonov.

Italijanski premier Mario Monti je drugačnega mnenja. Dokazati hoče, da se Evropska unija lahko zanese na Italijo. Zato je njegova tehnokratska vlada sestavila sveženj reform, ki bodo veljale tudi za pet italijanskih območij s posebnim statusom – celo za podrobnosti v njihovih predpisih o preprečevanju škode zaradi divjadi.

Pravzaprav gre za denar: za saniranje italijanskega proračuna naj bi samo Južna Tirolska prispevala 120 milijonov evrov, in sicer predvsem z zvišanjem davkov na nepremičnine in prihodke, davka na dodano vrednost in katastrskega davka, to pa so ukrepi, ki niso v skladu z obljubo Rima, da bo devet desetin davkov, pobranih na Južnem Tirolskem, ostalo doma. Durnwalder skoraj vsak dan našteje člene v svežnju reform, zaradi katerih namerava tudi sam na ustavno sodišče.

Dogajanje v najsevernejši in najbogatejši italijanski pokrajini sledi rdeči niti evrske krize: bogati sever noče plačevati za revni jug. Na Južnem Tirolskem je v petdesetih in šestdesetih letih to odločitev ponazarjalo geslo Proč od Rima – nazadnje je obveljalo za enako preživeto kot predsodki severnih in južnih Evropejcev, vendar so ti s krizo vnovič privreli na dan.

»Kaj se še mora zgoditi, da se bo Južna Tirolska končno lahko odcepila od te države?« se sprašuje Eva Kotz, poslanka v deželnem zboru iz separatističnega gibanja Južnotirolska svoboda. Šestdesetletnica se že pol življenja bori za neodvisnost, vendar je nikoli niso jemali čisto resno. Zdaj pa naj bi napočil primeren trenutek, pravi, da se neha italijanska, torej tuja oblast. Ljudstvo ne čuti posebne želje, da bi ga potegnilo v usodni italijanski vrtinec.

Ta razprava ni omejena le na obrobne skupine. Thomas Widmann, član deželne vlade iz konservativne Ljudske stranke, pristojen za gospodarstvo, predlaga, da bi Južna Tirolska »odplačala« neodvisnost od Italije. Minister celo navaja konkretno odkupno ceno: Italija je zadolžena za 1911 milijard evrov, kar pomeni 30 tisoč evrov na prebivalca – za polmilijonsko Južno Tirolsko naj bi to torej pomenilo točno 15 milijard evrov. Če bi Bolzano Rimu plačal ta znesek, bi kot protiuslugo lahko zahteval popolno samostojnost; z Italijo bi ga povezovale le še valuta, zunanja in obrambna politika.

Na model neodvisne države stavi desnopopulistična stranka svobodnjakov. »Zakaj bi morali prav mi reševati Italijo?« se sprašuje njena 37-letna predsednica Ulli Mair. »Saj nismo mi krivi za težavni položaj.« Stranka bo z osnutkom ustave pojasnila, kako naj bi bila urejena neodvisna država Južna Tirolska.

Demoskopi ugotavljajo, da se separatistični argumenti najbolje primejo pri mladih Južnih Tirolcih – njihov delež pri svobodnjakih in v gibanju Južnotirolska svoboda vidno narašča. Pokrajina doživlja premik v desno, ugotavlja politolog Günther Pallaver.

Kaj se še mora zgoditi, da se bo Južna Tirolska končno lahko odcepila od Italije, se sprašuje poslanka v deželnem zboru Eva Kotz.

Na začetku sedemdesetih let se je kar 90 odstotkov Južnih Tirolcev istovetilo z omejeno samostojnostjo svoje pokrajine, do danes pa je ta delež upadel na 60 odstotkov. »Opraviti imamo s sporom, ki se bo v prihodnje morda še zaostril,« opozarja Pallaver. Nemško govoreči volivci so vse bolj desno usmerjeni in prav lahko si predstavljamo, da v prihodnosti v rimskem parlamentu ne bodo sedeli le poslanci iz krotke Ljudske stranke, temveč tudi predstavniki manj prilagodljivih strank.

Luis Durnwalder, ki ga po 22 letih službovanja na položaju deželnega predsednika poznajo tudi kot ’deželnega Luisa’ in ’večnega Durnija’, se ob tem kar zdrzne. »Tudi Južna Tirolska mora prispevati svoj delež pri obvladovanju krize,« je povedal po obisku pri Mariu Montiju v Rimu. »Še vedno smo na isti barki kot Italija, le da smo Južni Tirolci potniki prvega razreda.«