Kritika / David Foster Wallace: Zgodbe

+ + + +

Nakopičeni nesporazumi

Tokratni izbor različno dolgih zgodb iz treh zbirk prezgodaj pokojnega, od lastne roke umrlega prozaista skoraj kronološko kaže, kako je njegov stavek postopno načenjala depresija. Prva zgodba je še čisto zabavna, zdrav čeden bogat fant z malo razmahnjeno fetišistično fantazijo ga žura s pankerji na tripu in se nam zdi, da vemo, zakaj njega čisto nič ne zadene – ker ni kakšne posebne razlike, ker je ves čas tak, samo nadzoruje. Do konca, potem ne vemo več, obljublja pa.

Nato se začnejo stavki drobiti, skrivnostni odnos med predsednikom Amerike in njegovim osebnim asistentom, ki jima z ljubimcem s Haitija načne zdravje, delovanje prve dame, vse je že malo avtistično, odnose med osebami začnejo polniti spogledljivi premolki, komunikacijski šumi, prehaja od osebnega k prav novoromanesknim opisom predmetov, deskripciji zunanjega, ki obeta razjasniti tisto, česar ne razumemo povsem. Recimo: ženska, igralka, uspešna, z reklamo za hrenovke, se pripravlja z možem in ekipo na srečanje z Lettermanom. Vmes poplakuje prozak, med snemanjem ji šepetajo v slušalko, kaj naj odgovarja, niansirajo ton njenih odgovorov, ona se daje v nič pred širno teve javnostjo, vse postane smešno, zabavno. Vendar je občutek, da je v vsej komociji preveč nadzora, detajli, pege, nalepke, svet pritiska s svojimi neobvladljivimi pomeni, s preobiljem detajlov.

Ti se potem zajedajo v stavek, v podredja, v vrinke, ločene s pomišljaji, in nekje na sredini knjige, v Depresivni osebi, dobimo že čisto zgoščeno, okoli travme osrediščeno zgodbo. Ali depresivka, ki neutolažljivo joka najboljši prijateljici, medtem ko hodi ta bruhat zaradi kemoterapije, sploh lahko čuti kaj drugega kot sebe? Ali ni njena depresija tako čez vse, da zaduši vse, se sprašuje, in vidimo, da ni prazna volje, ampak prepolna sebe, brez empatije, predvsem do sebe. Stavek, že prej nadrobljen, dobiva dolge opombe, isti stavek po več opomb, po več strani fusnot, vriva se in drobi, in to ob Wallaceovem opuščanju sklonov ali jasno zakoličenih nanašanjih, ko deli zlepljenih stavkov obvisijo, še malo zablokira branje. Zdaj branje, prej razumevanje, ki je zdaj že zaradi repetitivnosti. Pisava je v svojih radikalnih vrhovih tako ena bolj hermetičnih pisav, Handke proti njemu, Wallaceu, komunikativen, Bernhard pa skoraj populističen. Ravno to uvrtavanje ali pa recimo sugestivno krajšanje besed, njihova pri-krajšanost za samoglasnike, je seveda pisana sled zaciklanega mišljenja in Wallace jo izpisuje sugestivno, natančno, do konca brezkompromisno.