Albert Nobbs

zadržan +

Pravi moški.

Skrivnost Igre solz poznate: ona je on! V Albertu Nobbsu je ravno nasprotno: on je ona! Ne brez razloga: film, posnet po stari noveli, ki so jo leta 1982 prelevili v off-broadwaysko predstavo, v kateri je briljirala Glenn Close, se dogaja v 19. stoletju na Irskem. To je bil čas, ko so ženske veljale za drugorazredna bitja, tako da na kake silne karierne in socialne priložnosti niso mogle računati.

Ženska (Glenn Close), ki misli, da jo bo moška identiteta osvobodila, zato sklene, da bo hlinila, da je moški – Albert Nobbs. Ker je že v letih in ker je s to spolno šarado začela že davno, pri štirinajstih, se niti ne spomni več, kako ji je v resnici ime, toda ko se film odpre, jo zagledamo v prestižnem dublinskem hotelu – kot del strežnega osebja. Kar je seveda več kot ironično: četudi se prelevi v moškega, to ničesar ne spremeni – še vedno je v podrejenem, servilnem položaju. V položaju »nevidne delavke«. Je pa res, da je ne more nihče posiliti.

Njena brezizraznost je samoobrambna – njena nevidnost tudi. Toda ko si je sobo prisiljena deliti s hotelskim pleskarjem, gospodom Hubertom, se izkaže, da je tudi on le ženska, ki hlini, da je moški (Janet McTeer). In ne le, da hlini, da je moški, ampak je tudi poročena – z žensko. O tem začne potem sanjariti tudi Albert Nobbs, le da oko vrže na bistveno mlajše dekle (Mia Wasikowska), ki si želi »pravega« moškega. Moški, ki hlini, da je ženska, je v filmu M. Butterfly svojemu šokiranemu ljubimcu dahnil: »Le moški ve, kako naj se obnaša ženska.« Albert Nobbs pa bi lahko mladenki dahnil: »Le ženska ve, kako naj se obnaša moški – pravi moški.« Patriarhat je posilstvo – in spolna šarada je odgovor na strah pred posilstvom. Moški so le še fluidni razlog, da ženske igrajo moške vloge.