Bosonoga šamanka

Težko pričakovani koncert Nike Roze Danilove ali Zola Jesus, ki ji je v zadnjem letu s svojo glasbo uspelo osvojiti tako glasbeno občinstvo kot tudi kritike po vsem svetu, se je v Ljubljani zgodil na praznično nedeljo, a dvomi, da bo obisk zaradi tega morda slab, so se hitro razblinili. Veliko dvorano ljubljanskega Kina Šiška je skorajda povsem napolnila množica, sestavljena iz fenov, pa tudi naključnih radovednežev, ki so prišli preverit, kaj v živo ponuja Američanka ruskega rodu z umetniškim imenom, ki sta ga navdihnila francoski pisatelj Emile Zola in, ja, Jezus.

Zola Jesus je svoj prvenec The Spoils pred dobrimi tremi leti zakuhala v domači improvizirani snemalnici. Medtem je improvizirani snemalni pogon zamenjala za profesionalnega in izdala še dva studijska izdelka, ki ju odlikuje mogočen in temačen zvok s primesmi klasične in elektronske godbe. Takšen je tudi zadnji, leta 2011 izdan album Conatus, s katerim se je predstavila tudi v Ljubljani, sicer pa je z njim prepričala tako občinstvo kot stroko. Očarala je celo kultnega režiserja Davida Lyncha, ki je poskrbel za remix njenega komada In Your Nature. Punca sicer rada eksperimentira in svoj vokal je prispevala tudi denimo za komad angleškega elektronskega dvojca Orbital, v maju pa naj bi dobili tudi projekt z J. G. Thirlwellom.

No, glede na to, da se je drobno dekle z mogočnim glasom zavihtelo na vrhove lestvic, s katerimi so največji tuji mediji decembra popisovali najboljše albume minulega leta, so bila pričakovanja seveda na vrhuncu. Bosonoga šamanka je na oder stopila dobrih dvajset minut čez deveto skupaj z violinistko, klaviaturistom in bobnarjem, ki jo spremljajo na turneji. Koncert je uvedla z intro komadom Swords, ki se je prevesil v Avalanche in Hikikomori z njenega zadnjega albuma, medtem pa z dirigiranjem ves čas dobesedno narekovala tempo. Ob dobrem ozvočenju je poskrbela za nekaj iskrenih in veličastnih trenutkov, ob katerih se je ježila koža in ki so ji gotovo zagotovili nove oboževalce. Tehnično dovršeni komadi so se sicer lepo stekali drug v drugega, čeprav je mogočen zvok bobnov in klaviatur večkrat nadvladal tako nad njenim vokalom kot violino.

Kljub dobremu začetku pa je že kmalu poskrbela za mešane občutke, saj se je, potem ko je povedala, da ima težave z glasom, na odru preobrazila v nekakšen prosti radikal ter nervozno tekala z ene strani na drugo, se v ritmu krčila in zaganjala, vmes pa se celo pognala med občinstvo in za sabo pustila občutek, da vse to dela nekoliko na silo.

Slabih petdeset minut dolg koncert je končala z mogočnimi udarci borke na bobne. Racionalno, brez bisa in z besedami, da bi bilo nadaljevanje koncerta v njeno škodo. In tako nas je pustila nekoliko nepotešene in z mislimi, da bi se mlada dama z izrednim glasom lahko v živo odrezala še veliko bolje.