Turk-izmi

Minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport dr. Žiga Turk vedno znova dokazuje, da hitreje govori, kot misli. Še svež primer je njegov slavnostni govor ob podelitvi Plečnikovih odličij, osrednjih priznanj za vrhunske stvaritve na področju arhitekture, urbanizma, krajinske arhitekture ali notranje opreme.

Pred zbrano arhitekturno smetano je Turk prostodušno ugotavljal, kako dobro je, da je bil ljubljanski Kolizej porušen. Ironija je, da sta letošnjo osrednjo Plečnikovo nagrado prejela arhitekta Jurij Kobe in Rok Žnidaršič, in sicer za Lutkovno gledališče Maribor. Gre za odlično prenovo davno opuščenega minoritskega samostana, ki je bil v občutno slabšem stanju kot Kolizej, pa zaradi tega nikomur ni prišlo na misel, da bi ga porušil. Prav nasprotno.

Pri prenovi je bila močno dotrajana stavba statično sanirana in prilagojena sodobnim standardom. Turk tega očitno ni dojel, ko se je v govoru navduševal nad rušitvijo Kolizeja. Ta spodrsljaj bi morda še spregledali, če bi ga izrekel minister za promet ali minister za zdravje, ni pa ga mogoče tolerirati, če si ga privošči minister za kulturo. Zgodba s Kolizejem je končana, zato danes v resnici ni pomembno, kaj si kdo misli o porušenem objektu. Se je pa koristno spomniti, da je bil Kolizej varovan objekt kulturne dediščine, česar vabljenim udeležencem mednarodnega arhitekturnega natečaja za postavitev nove stavbe ni povedal nihče, pa čeprav so v žiriji sedeli predstavniki spomeniškovarstvene stroke in ljubljanskih mestnih oblasti. Nekulturen odnos do prostora se kaže tudi v nespoštljivem odnosu do arhitekture naših prednikov, pravi arhitekt prof. Aleš Vodopivec. Minister za kulturo je zadnji, ki bi rušitvi kulturnega spomenika smel dati prednost pred prenovo, zlasti pa ne na prireditvi, ki prenovo nagrajuje.