Mitja Blažič: "Če ti v prvih, formativnih osemnajstih letih življenja vcepijo v glavo, da je to, kar si, bolno in zlo, traja okrevanje celo življenje."

»Važno je, da se da preživeti – pa četudi kot zaklozetiran gej ali zaklozetirana lezbijka. Saj se za to na koncu koncev rabiš samo vsak dan znova odpovedati delu sebe. To preživetništvo kot nasprotje polnokrvnega življenja je morda celo najosnovnejša slovenska folklora.«

»Pišem o ranah, ki so jih naše družine polne. O njih v idealiziranih diskurzih o (eni!) družini kot osnovni celici družbe ne slišim ravno veliko. Ker raje malikujejo neko pozlačeno podobo, od katere že tako nagnusno odpada pozlata, da se nam še komaj uspe prepričati, da je pogled na to klavrno pokveko prijeten.« Tako je zapisal že pred leti – kot bi nekako napovedal nedavni referendum o družinskem zakoniku, ki ga je ondan analiziral s tvitom: »Berem komentarje & se pripravljam na sprejem Zakona o sežigu heretikov na grmadah. Halo, g. želodec, na koledarju je 2012.«

Z Mitjo Blažičem – aktivistom, ki dobro ve, kaj so to buške – sem se hotel na to temo pogovoriti že pred referendumom. A me je lepo prosil, če bi to lahko storila po njem. V strateškem jedru so se namreč dogovorili, da ga bodo zaradi njegovega militantnega imidža in ne največjega prijateljstva z diplomatskimi tričetrt-resnicami tokrat raje malce držali v ozadju. Tako sva se dobila dva dni po referendumu, in po mojem je bilo tako dejansko bolje. Ker se mu ni bilo treba več držati nazaj, mi je dal enega najbolj udarnih, srčnih in iskrenih intervjujev, kar sem jih imel privilegij zapisati v zadnjih desetih letih.

Referendum je mimo, družina je varna. Te je izid presenetil? Ker mene vseeno malo je.

Tudi mene, in sicer tako pozitivno kot negativno. Na začetku nas je v zmago verjela le peščica, a nas je bilo iz dneva v dan več. Čeprav smo aktivisti v teh istih anketah zelo kmalu zaslutili tudi močan demobilizacijski potencial. Še posebej, ko se je kampanja PROTI iz prve prevesila v drugo fazo. V prvi fazi so ruralno okolje zastraševali, kako bomo geji in lezbijke na veliko trgovali z otroki. V drugi fazi so par dni pred referendumom napadli še urbano populacijo, in sicer z navedbami o odvzemu otrok vegetarijancem, prisilnem cepljenju in podobnih rečeh. Jaz sem se začel takrat psihično pripravljati na možnost poraza. Pozitivno pa me je izid presenetil, ker je kar 233 000 ljudi prišlo aktivno podpret zakonik. Kar ni malo, to je skoraj četrt milijona. In tudi proporc 45:55 je lahko samo ohrabrujoč za nadaljnje delo. Na referendumu o oplojevanju z biomedicinsko pomočjo je bilo razmerje 25:75.

Ne vem, če je to zares smiselno primerjati.

Tudi jaz ne vem. Ampak odločil sem se, da bom teh dvajset odstotkov plusa vzel kot družbeni napredek. Moč in voljo črpam iz vedenja, da je naš boj zgodovinsko gledano boj, ki ga je nemogoče izgubiti.

Si v to res tako zelo prepričan?

Sem. Res je, da ne gre za povsem linearen proces, vmes bomo najbrž morali pretrpeti še kak vzpon Hitlerja na oblast … Ampak dvig človekovih pravic je proces, ki zelo počasi, a zelo vztrajno zmaguje.

Najhuje je, da se bodo ob triumfu na takem referendumu mračnjaki še toliko bolj ojunačili. Kdaj lahko po tvojem dejansko pričakujemo prvo grmadico? 2016?

Prav gotovo bo prišlo do preizpraševanja marsičesa že dorečenega – splav in kontracepcija sta samo najbolj očitni temi. Na iskreni.net so se par dni po referendumu pojavili predlogi, kako bi lahko država varčevala z uvedbo samoplačniškega splava in ukinitvijo brezplačne kontracepcije. Pričakujem tudi zelo gorečo ponovno odprtje teme verouka v šolah. RKC gre kot tank – in to samo zato, ker naleti na tako medel odpor.

Tukaj te lahko vprašam samo po nekem filingu – ampak kolikšen del gejevske populacije se po tvoje ni udeležil referenduma?

Jaz sem mislil, da takih ne bo. A sem se motil. Po referendumu sem ugotovil, da obstajajo tudi taki, ki niso šli glasovat, češ: saj bomo itak zmagali. Obstajajo pa tudi geji in lezbijke, ki so glasovali proti, ker so se bolj identificirali z nasprotno stranjo. To, da si gej, žal ne pomeni, da si imun na stereotipe in predsodke. Tudi ne pomeni nujno, da si svobodomiseln. Te zgodbe so v resnici zelo kompleksne. Obstaja določeno število gejev, ki so zelo blizu krogom katoliške cerkve in jim katoliški del identitete pomeni več kot gejevski. Sam take situacije zelo dobro poznam, ker sta bila v meni ta dva dela zelo dolgo v hudem konfliktu. Na koncu sem se odločil, da nimam druge izbire kot da nestrpni, zatiralski del identitete nekako izvržem iz sebe. Ampak tukaj res govorim samo o tistem sovražnem, napadalnem, da ne rečem fašističnem delu krščanske identitete … Ker deset božjih zapovedi in splošna deklaracija o človekovih pravicah imata v resnici veliko skupnega. Zato sem najosnovnejše posledice socializacije v katoliškem okolju – torej tisti del, ki temelji na ljubezni in spoštovanju do sočloveka – lahko ohranil in jih tudi živim.

Določen del krščansko-gejevske populacije, praviš, te deložacije notranjega fašizma ni bil zmožen …

V resnici gre za sila težak proces. Jaz še danes spoznavam, kako globoko in trdovratno se zna ta zatiralski, nestrpni del zažreti v tkivo. Tudi meni se je. Včasih se mi zdi škoda, da naša civilna družba za razliko od številnih zahodnih ne pozna gejevskih krščanskih organizacij, ki se trudijo cerkev spremeniti od znotraj. Tudi na ta način bi se dalo marsikaj doseči. Ravno zdaj prebiram knjigo italijanske preiskovalne novinarke Ilarie Donatio Opus Gay. Knjiga med drugim piše o zaključkih drugega vatikanskega koncila s konca šestdesetih let – in ti zaključki so bili do homoseksualnosti presenetljivo strpni. Če bi te pridobitve obveljale, če ne bi koncila povozila linija papeža Ratzingerja, bi imeli danes nepredstavljivo bolj tolerantno cerkev. Glede neizprosnosti do homoseksualne populacije se je ta linija najbolj jasno profilirala leta 2003, ko je Janez Pavel II. podpisal Premislek o predlogih za pravno priznanje zvez med istospolnimi osebami. Avtor tega dokumenta je v resnici kardinal Ratzinger, ki je bil takrat prefekt Kongregacije za verski nauk, ki je pravna naslednica inkvizicije. 31. julija 2003 je bil dokument predstavljen javnosti, v njem pa Ratzinger in Wojtila politike pozivata, da je treba preprečiti vsakršen poskus pravnega urejanja pravic istospolnih parov. 1. avgusta, torej dan potem, sem sam protestno izstopil iz cerkve.

Sam pri sebi sem uporabljal izraze kot so recimo temna lisa, temna plat, nek gnil, črn del sebe … Celo srednjo šolo sem vedel samo, da je to treba uničiti, izvreči iz sebe. V meni je to naredilo neubesedljivo frustracijo. Takrat sem moral dejansko nadzirati vsak svoj gib.

Veš, zakaj sem te prej vprašal, koliko gejev po tvojem ni šlo na referendum?

Zakaj?

Ker bom na to navezal eno malce bolj neprijetno vprašanje. Ki potrebuje najprej določeno ekspozicijo. Torej: ko so Aleš Črnič in svobodomiselni prijatelji v podporo zakoniku organizirali shod za odprto družbo, sem na njem videl šokantno malo gejev. Ko je Srečko Prijatelj tožil Mladino zaradi razžalitve, ko ga je skušala lopniti po prstih zaradi proti-gejevskega sovražnega govora, je sodnica tožbi ugodila, in sicer z argumentacijo, da ni ob poslančevem nastopu nihče protestiral in da ni bil očitno torej nihče užaljen. Zdaj praviš, da kar nekaj gejev in lezbijk ni šlo na referendum … Kako krivičen sem, če se v meni krepi občutek, da znaten del slovenske gejevske populacije pričakuje, da bodo njihove zmage izvojevali drugi?

Ta občutek žal ni zmoten. Vendar se mi pojav ne zdi za slovensko gejevsko, lezbično, bi- in transspolno populacijo nič bolj značilen kot za splošno. Na primer. Ko vlada predstavi take varčevalne ukrepe, kot jih je, bi morala večina državljank in državljanov naslednji dan na ulico. Ko država izbriše 25 000 ljudi, bi moralo biti vsaj 25 000 ljudi pred parlamentom in na sodišču. A se to ne zgodi.

Dober odgovor. Ampak kaj pa to, da nimamo v Sloveniji enega samega deklariranega gejevskega politika? Saj ga nimamo, kajne?

Ne. Imamo par outiranih, deklariranega pa res nobenega.

In med estradniki jih imamo tudi bore malo, med takimi bolj mainstreamovskimi pa sploh. Ob tem se človek spet vpraša: kako to? Ker drugje jih imajo. Je v Sloveniji res toliko bolj nevarno biti gej ali so slovenski geji samo toliko bolj … pragmatični?

Po mojem je treba odgovor na to vprašanje iskati skozi širši zgodovinski kontekst. Na tem prostoru tradicija aktivnega upora, aktivnega zavzemanja za človekove pravice preprosto nima omembe vredne domovinske pravice. Redkokdaj so bili prebivalci Slovenije glede tega aktivni. Slovenec se je skozi zgodovino navadil predvsem preživeti, ne toliko živeti. Ne zajemati življenja z veliko žlico, temveč predvsem životariti. In ta strategija je v vseh porah naše družbe dominantna tudi danes. Važno je, da se da preživeti – pa četudi kot zaklozetiran gej ali zaklozetirana lezbijka. Saj se za to na koncu koncev rabiš samo vsak dan znova odpovedati delu sebe. In eni pač ocenjujejo, da je preživetje dovolj. Žal še nimamo kritične mase ljudi, ki bi rekli: ne, mi hočemo živeti! Ampak spet se mi ne zdi, da bi bilo to kaj posebej značilno samo za gejevsko populacijo. To preživetništvo kot nasprotje polnokrvnega življenja je morda celo najosnovnejša slovenska folklora. In vsesplošna retradicionalizacija in rekatolizacija, ki smo jima priče v zadnjih letih, se hranita točno s tem.

Pred časom si zapisal, da je strah najstrašnejša oblika nasilja, saj se ti zažre v gene. Se ti po tem, kar se ti je zgodilo v klubu Open, v Sloveniji počutiš varnega?

Ne. Po napadu na Open in vsemu, kar je sledilo, se je namreč zgodil cel kup mikroincidentov. Razpon je šel od zmerjanja na ulici do metanja predmetov vame. Imel sem neko obdobje, ko sem vedel, da, če se sprehodim po ulici, ni realnih možnosti, da se ne bo zgodilo kaj neprijetnega. In ko te enkrat z bakljami in kamni napade devet v črno oblečenih zakrinkanih ljudi, je vse drugače. Pa če si to sposoben še tako dobro predelati, bo del tebe prav gotovo trajno poškodovan. Če nič drugega, se to kaže tako, da si na vsako majhno stvar toliko bolj pozoren. Ker nimaš izbire, da ne bi bil. Varno se počutim vsakič, ko grem čez mejo. Ko stopim ven, dobim občutek, da si lahko za nekaj časa oddahnem. Če ti povem neposredno: fizično mi postane slabo, ko ob povratku na frankfurtskem letališču zaslišim slovenščino.

Nisi edini.

Ker vem, da se spet vračam v to restriktivno, konzervativno okolje. Da bom moral spet vsak dan določenim svoboščinam reči ne, da se bom moral spet boriti za najosnovnejše – za tisto, kar je večini samoumevno. Saj imam pogosto slabo vest, da se tako počutim. A tako pač je. No, na Hrvaškem se recimo počutim še manj varnega kot v Sloveniji. Tudi tam sem bil namreč napaden – le da je bila tam policija hujši del izkušnje. Pri nas je bilo po tem, ko so mi zlomili prst, ožgali vrat in prebili glavo najhujše za mano. Tam pa je bilo ravno obratno. Tam so se prava poniževanja začela šele po napadu.

Si kdaj razmišljal, da bi se preselil?

Seveda sem. Nazadnje po referendumu. S partnerjem takorekoč živiva, da lahko potujeva. Da nama velika urbana središča vedno znova napolnijo baterije. V velikih svetovnih metropolah se počutiva popolnoma varno in popolnoma svobodno. In vsakič, ko greva, se obudijo ti kaj-pa-če prebliski.

Če ti v prvih, formativnih osemnajstih letih življenja vcepijo v glavo, da je to, kar si, bolno in zlo, traja okrevanje celo življenje. In zato je toliko bolj grozljivo, ko slišim, kako Primc še danes brezbrižno straši ljudi s homoseksualno vzgojo.

Zdaj bova najbrž vseeno dodala en ampak, kajne? Kot odgovor govedu, ki bi ti na dosedaj povedano zabrusilo: Ja pol pa pač spizdi tja, peder zoprni!

Ljudem, ki me hočejo pregnati iz moje države, nočem dati tega zadovoljstva. Jim bom raje pokazal, da bomo na koncu tukaj zmagali mi. In če jim to ni všeč, naj gredo drugam oni. Zato najbrž ne bom šel nikoli stran. Zakaj bi se pustil pregnati stran od svojih prijateljev in od svojih staršev – in to samo zato, ker so se nekateri odločili, da geji v Sloveniji ne morejo polno živeti?! Ne. Ta krivični in nazadnjaški sistem bomo spremenili, in komur to ne ustreza, naj odide sam. Recimo v Argentino. Čeprav bi utegnile biti te osebe tudi tam nesrečne, saj imajo v Argentini to tematiko v primerjavi s Slovenijo urejeno zelo napredno.

Če se še malo pomudiva pri tistem fizičnem napadu nate … Ko so skinheadi po pravnomočni obsodbi napisali grafit Buška je buška in sem jaz potem o tem malo razmislil, sem ugotovil, da se v bistvu strinjam. Zakaj bi si buška na homoseksualcu zaslužila višjo kazen kot buška na heteroseksualcu? Ob tem pa naj takoj dodam, da se mi je zdelo za tvoje napadalce od pet do sedem mesecev zapora smešno nizka kazen in da bi se morali, če se spravi nekdo metati baklje v lokal, nujno pogovarjati o kazni petih do desetih let. Pa če je lokal poln homoseksualcev ali heteroseksualcev ali filatelistov.

Če bova v soboto zvečer midva spila tri pire, se sporekla in malo zravsala, ni isto, kot če grem jaz v lokal, kjer se zbirajo katoliki, in jih načrtno prebutam samo zato, ker so katoliki. Nasilje iz sovraštva je hujše kot motenje javnega reda in mira.

Mmm, ampak tudi številni pretepi pijanih heteroseksualcev v soboto zvečer temeljijo na sovraštvu. Ne vidim, kako pobegniti eleganci matematične formule buška = buška.

Ta populistična formula je preprosto zgrešena. Spet bi se veljalo ozreti v zgodovino. Buške, ki temeljijo na sovraštvu – najsibo do gejev, Judov, žensk, temnopoltih, kristjanov ali muslimanov – imajo vedno hujše posledice od gostilniških bušk. In sicer zato, ker je za nasiljem iz sovraštva vedno cela ideologija. Ki lahko, če ji ne prirežeš kril, prizadene celotno družbo.

V redu, ampak saj po moji penološki paradigmi bi temu sistemu tudi prirezali krila – tiste fante bi na koncu koncev poslal sedet za pet do deset let. Me pa malo moti, da se legislativi zdi manj sporno, če kdo prebuta mene kot če prebuta tebe.

Ta krivični in nazadnjaški sistem bomo spremenili, in komur to ne ustreza, naj odide sam. Recimo v Argentino. Čeprav bi utegnile biti te osebe tudi tam nesrečne, saj imajo v Argentini to tematiko v primerjavi s Slovenijo urejeno zelo napredno.

Ne razumeš. Ti fantje so Open napadli samo zato, ker smo bili tam geji in lezbijke. Bili so organizirani. Dobili so se že prejšnji večer, poslali so izvidnico, kupili so baklje, oblekli so se v črno, očala so pustili v avtu … Če takega sistema ne zatreš, se razplameni.

Dobro, greva naprej. Med prebiranjem tvojega bloga sem prebral, da si si v mladosti želel postati duhovnik, in to dejansko zelo resno. Par let naj bi celo preživel v zavetju cerkve in njenega gibanja Prenova v duhu. Kako je šla ta nedvomno bizarna zgodba?

Odraščal sem v nekem tipičnem vzdušju, kjer, no … Hm, kako se temu sploh reče? Ko vzameš tisto, kar ti paše, in ignoriraš tisto, kar ti ne paše – kako se temu reče z eno besedo?

Mmm, kaj pa vem. ’Človeško’?

Ne – oportunistično! Mi smo živeli v tipičnem oportunističnem odnosu do katolištva, torej v odnosu, v kakršnem je živela in še vedno živi velika večina katolikov. To pomeni, da se predvsem posvoji neke prijetne kulturne komponente – torej se ima za božič skupno večerjo, za veliko noč se jejo šunka, pirhi in potica, poročiš se v cerkvi, v nedeljo otroke pošlješ k maši … Vsebinsko verovanje in ponotranjanje verskega nauka pa nista tako bistvena. Kakorkoli, jaz sem kljub svoji oportunistični vzgoji te reči jemal zelo resno, zato je bila moja zgodnja kriza identitete ob ugotovitvi, da sem gej, še toliko hujša. Takrat sem mislil, da gre za hudo bolezen. Vse, kar sem preko raznih štosov in psovk slišal o gejih, je bilo grozno, in jaz se s temi pošastmi nikakor nisem hotel identificirati. Želel sem se pozdraviti in biti normalen. No, in eden od načinov umika od seksualnosti – tako sem se seveda znal poanalizirati šele kasneje – je celibat. To seveda ni bila samo moja strategija …

Ha ha, to pa prav res ne …

Mislim, da je to strategija kar zajetnega dela duhovnikov. Kakorkoli, takrat sem se s cerkvijo zelo intenzivno zbližal, zelo pridno študiral tako sveto pismo kot širši katoliški nauk ter ga tudi živel. Jutranja molitev, večerna molitev, molitev opoldne, prekrižanje ob vsakem verskem znamenju, spoved po vsakem smrtnem grehu … Takrat si ne bi seveda nikoli mislil, da mi bodo ta znanja nekoč koristila v prizadevanjih proti rekatolizaciji Slovenije. Ker danes imam zaradi tistega obdobja njihovo doktrino v malem mezincu. Še vedno znam na pamet cele maše in številne molitve, poznam vse štiri evangelije – stvari znam in jih razumem. In zato toliko težje sprejmem, kaj je iz tako lepe vsebine naredila katoliška inštitucija. Kako je zlorabila ta fantastičen nauk o ljubezni do bližnjega – kaj je naredila iz teh čudovitih vsebin, ki bi lahko tvorile najboljši možni temelj za sobivanje v spoštovanju! Kako so lahko gnoj spremenili v zlato …

Em – hočeš reči, da so zlato spremenili v gnoj?

Ne, obratno. Gnoj kot najbolj produktivno materijo, ki omogoča rast in življenje, so spremenili v mrtvo kovino, ki ji umetno vrednost daje samo človek. In ki je točno zaradi tega postala eden največjih virov zla in trpljenja na tem svetu.

In kako se je tvoja duhovniška štorija končala?

Tako, da so se moji starši odločili, da preprosto nisem za duhovnika, in da mi ne bodo financirali študija. Zaradi tega sem potem po naključju izbral FDV. Odprl sem razpis in miže naključno pokazal s prstom, ki je obstal ravno na FDV-ju, smer novinarstvo. In sem rekel: dobro, če nočete, da bom duhovnik, mi boste plačali izreden študij novinarstva. Kar so potem tudi storili. In ne samo, da sem sčasoma ugotovil, kako zelo me novinarstvo veseli, ugotovil sem tudi, česa vsega so me takrat starši obvarovali. Za to odločitev jim bom vedno hvaležen. Danes ne bi bil niti približno tako zadovoljen, kot sem, če ne bi oni takrat videli toliko dalj od mene. Če mi ne bi preprečili, da bi izbral pot umika in samo-zatrtja.

Najbrž res. V najstniških letih si bil, tako tvoj blog, zaradi svoje seksualnosti v taki krizi identitete, da si pogosto ’razmišljal o štriku’. Pravo pot ti je pokazal šele psihiater Vilijem Ščuka.

Res je bilo hudo. Svoji homoseksualnosti takrat itak sploh še nisem rekel homoseksualnost. Sam pri sebi sem uporabljal izraze kot so recimo temna lisa, temna plat, nek gnil, črn del sebe … Celo srednjo šolo sem vedel samo, da je to treba uničiti, izvreči iz sebe. Ampak zatirati tako mogočno energijo, kot je seksualna, in to ravno v času, ko dozorevaš v polno bitje – to je uničujoča reč. V meni je to naredilo neubesedljivo frustracijo. Takrat sem moral dejansko nadzirati vsak svoj gib. Namreč da ne bi morda naredil kake preveč feminilne geste, da ne bi slučajno v slačilnici preveč očitno pogledal kakega sošolca, da v medsebojnem kontaktu v telovadnici kdo mojih gibov ne bi razumel kot izražanja privlačnosti … Naučil sem se izogibati vsakega fizičnega kontakta z osebami moškega spola, in to mi še danes dela težave. Ko smo s sošolci skupaj gledali porniče, sem ves čas pazil, da sem na ekranu gledal žensko – da ne bi kdo opazil, da me v resnici vzburja tip. Tipa sem si dovolil opazovati samo s perifernim vidom. In vse to se je sčasoma zlilo v tako frustracijo, v tako stisko, da sem pogosto res razmišljal, da bi bilo vse skupaj bolje preprosto končati.

In tu je priskočil na pomoč Vilijem Ščuka. Kako ti je najbolj pomagal?

On je bil prej moj šolski zdravnik. Ko sem se nanj obrnil kot na psihiatra in mu povedal, da sem gej in da želim, da se ta stiska konča, mi je najprej rekel, naj dobro pridem do sape. Potem mi je povedal, da homoseksualnost ni bolezen. Potem je drugega nasproti drugemu postavil dva stola in mi naročil: na prvi stol posedi sebe, kakršen si zdaj, na drugega pa sebe, kakršnega se vidiš v prihodnosti. In potem sem se moral odločiti, kaj bom naredil s tistim drugim stolom. Instinktivno sem sicer vedel, da moram ta stol objeti, ampak ga najprej nisem hotel. Trajalo je nekaj časa, a na koncu sem ga. In to objemanje traja še danes. Če ti v prvih, formativnih osemnajstih letih življenja vcepijo v glavo, da je to, kar si, bolno in zlo, traja okrevanje celo življenje. In zato je toliko bolj grozljivo, ko slišim, kako Primc še danes brezbrižno straši ljudi s homoseksualno vzgojo. Jaz sem doživel vzgojo, v kateri ta beseda skoraj nikoli ni bila niti izrečena – če pa je že bila, je bila izrečena mimobežno ali slabšalno. Posledice so lahko strašne. Taki ljudje kot Primc so v Ameriki povzročili val samomorov med mladimi geji in lezbijkami. In je morala skupnost ustanoviti široko družbeno gibanje It Gets Better, da so ta val vsaj malo zaustavili. Razni primci, strehovci in ustavne sodnice in sodniki, ki so dovolili referendum o človekovih pravicah, bodo morali prevzeti tudi odgovornost za hude stiske gejev in lezbijk, ki so posledica tako referendumskega sovražnega govora kot po referendumu okrepljene sistemske in družbene diskriminacije istospolno usmerjenih. Tudi odgovornost za vsako iz teh razlogov ugaslo življenje bo njihova, pa če se je bodo še tako otepali.

Progresivnejši del gejevske skupnosti pogosto pravi: Pa kaj je z vami? Kaj ste nori, da silite v to represivno restriktivno kozlarijo po imenu poroka? Sam take glasove razumem in se delno z njimi strinjam, a sodim med tiste, ki pravijo, da moramo imeti vsi ljudje enake možnosti in pravice.

Zanimivo in celo ganljivo se mi je zdelo, da si Janezu Ruglju na blogu objavil osmrtnico. Napisal si, da se ga aktivisti, ki ste se z njim soočali po medijih, zapomnili kot velikega homofoba. A ljudje, ki ste se z njim pogovarjali za odrom, si dodal, ste si ga zapomnili tudi kot velikega človekoljuba, ki je bil vedno pripravljen pomagati.

Če ne bi bilo Ruglja, ne bi bilo moje dolgoletne partnerske zveze z Vikijem. K Ruglju sem šel po pomoč, ker pri 26-ih nisem imel še nobenega resnega partnerja, saj sem bil na področju spoznavanja potencialnih partnerjev in oblikovanja zveze povsem asocialen. Proces, da si sploh prišel k Ruglju, je bil zelo kompliciran. Napisati si moral 30-stranski analitični življenjepis, na podlagi katerega je potem on ocenil, ali te bo vzel v skupino ali ne. Pred tem sem ga na nočnem radijskem programu slišal reči, da ne bo nikoli sprejel homoseksualca, ki se svoje homoseksualnosti ne bi želel zdraviti …

Ježeš, kaj si potem sploh rinil k njemu?

Ne vem. Čutil sem potrebo, da grem, ker sem vedel, da ima neko konkretno metodo. Instinktivno sem čutil, da mi ta človek lahko pomaga – in mi tudi je. Svoj analitični življenjepis sem napisal na kar 92 straneh, saj sem vedel, da se bom moral zaradi svoje homoseksualnosti za to, da me bo sprejel, še dodatno potruditi. V tekstu sem eksplicitno povedal, da se ne želim zdraviti zaradi homoseksualnosti, saj bi želel pomoč pri tem, da najdem trajnega partnerja, in pri tem, da vendar že enkrat dokončam faks. In Rugelj se je po tem prebranem spisu in pogovoru z mano odločil, da me bo sprejel. Ko so ga spraševali, zakaj je prekršil svoja tako ostra načela, je rekel, da ko vidiš človeka, ki tako močno želi nekaj narediti iz sebe, mu pomoči preprosto ne moreš odkloniti. Tudi, če to pomeni, da moraš iti čez sebe in svoja načela. In meni se to zdi znak velikega človeka in velikega človekoljuba.

Se strinjam.

Potem sem k njemu kar nekaj časa hodil na terapijo. V tem času sem uspešno delal izpite na faksu in po šestih mesecih spoznal Vikija. In to po ’metodologiji’ spoznavanja, ki nas jo je naučil dr. Rugelj. Ta mož mi je pomagal točno do tega, po čemer sem hrepenel. Spomnim se, da je skupine vodil avtoritativno, vendar ne avtokratsko. Vsake toliko je koga načrtno sesul na prafaktorje, a mu je vedno ponudil roko, da se je lahko sestavil nazaj. Po enem letu sva se potem razšla, ker mi je prepovedal, da bi v sklopu skupine hodil s partnerjem v hribe. Pri ostalih, heteroseksualnih članih je bila udeležba partnerja pri redni skupinski hoji v hribe skoraj obvezna. Meni je to prepovedal, ker so se začeli drugi, bolj konservativni člani skupine pritoževati. Razšla sva se v miru, dala sva si roko. Eno leto kasneje sva se v medijih skregala in potem ni hotel imeti nič več z mano, ampak jaz sem mu za marsikaj še vedno hvaležen. Danes imam zaradi njega življenjskega partnerja. Dvanajst let sva skupaj. To je velika stvar.

Še toliko bolj, ker so, če prav razumem, gejevske zveze v pavšalu še celo manj obstojne kot heteroseksualne …

Eh, to je stereotip. V resnici so gejevske in lezbične zveze kar stabilne. Gejevske celo bolj kot lezbične, čeprav vlada tudi tu obratni stereotip.

Se opravičujem. Ampak ravno ondan se mi je neki gej pritoževal, da večina gejevskih zvez temelji zgolj na praznem seksu. No, saj večina heteroseksualnih vez najbrž tudi. Sem te pa hotel na to temo gejevske promiskuitete za konec malce šegavo vprašati … Namreč, kolikor vam je gejem in lezbijkam narejena brutalna škoda skozi družbeno persekucijo, dobite za razliko od večine heteroseksualnih moških dovolj divjega, promiskuitetnega seksa – in je to potem morda na nek obešenjaški način celo pravično? Ali pa je to zgolj še en stereotip?

Mmm, skozi tovrstno razmišljanje je mogoče razumeti marsikaj, morda celo frustracije kakega izpostavljenega glasu PROTI med referendumsko kampanjo. Ker normalnemu heteroseksualnemu moškemu se nič manj kot zapoveduje, da bo dobil punco, se poročil, imel otroke in spal z eno žensko do konca življenja.

Kar je sicer povsem nenaravno, ampak pustimo to …

Tako. In heteroseksualni ljudje so ves čas pod pritiskom, da morajo svoja življenja podrediti temu kalupu. Tudi geji in lezbijke smo najprej tlačeni v ta edino-zveličavni paket – ampak samo do trenutka, ko družba ugotovi, da vanj ne sodimo. Od takrat naprej se od nas pričakuje samo še razbrzdan seks, promiskuiteto in perverzijo. In ker smo osvobojeni prisile edino-zveličavnega kalupa, so svoboda in želje posameznika v svetu istospolno usmerjenih večje in lažje utelesljive vrednote kot v heteroseksualnem. Zato progresivnejši del gejevske skupnosti pogosto pravi: Pa kaj je z vami? Kaj ste nori, da silite v to represivno restriktivno kozlarijo po imenu poroka? Sam take glasove razumem in se delno z njimi strinjam, a sodim med tiste, ki pravijo, da moramo imeti vsi ljudje enake možnosti in pravice. Restriktivnost in represivnost institucije zakonske zveze pa bomo najbolje nevtralizirali, če z lastno udeležbo sami pokažemo na nove vsebine in oblike iz resničnega življenja, ki jih ljudje že živijo.

Aha, tudi tukaj bi ti spreminjal sistem od znotraj?

Ja. Danes pari navzven živijo v monokulturi navideznih monogamnih partnerskih zvez. Veliko, če ne večino časa to navideznost vzdržujejo zaradi drugih, zaradi konformizma. Konkretne vsebine današnjih heteroseksualnih zvez so pa zelo zelo različne. Ljudje imajo v resnici med sabo vse vrste aranžmajev. Družba pa še vedno zapoveduje eno samo primerno interpretacijo zakonske zveze. Ta je v takem razkoraku z resničnostjo, da vodi celo v paradokse, ko je marsikje občasno varanje mnogo bolj sprejemljivo in razumljivo kot če bi se dva partnerja sporazumno odločila za odprt odnos. Mislim, da bi geji in lezbijke tu splošno populacijo znali naučiti marsikaj konstruktivnega.

Aha, aha – torej priznaš! Dejansko javno priznaš, da želite transformirati to sveto institucijo družine, ta zadnji branik tradicionalne čistosti!

Ne, ravno nasprotno, mi ne želimo ničesar transformirati. To je bilo vse že zdavnaj transformirano. Mi želimo samo pokazati institucijo zakona v realni, življenjski luči – torej tako kot jo ljudje dejansko živijo. Radi bi pokazali legitimnost tega, da je lahko zakonska zveza nekaj zelo raznolikega. Ne pa, da je ta hinavska in oportunistična kvazi-monogamna laž ena in edina oblika. Želimo doseči splošno sprejemljivost norme, da si lahko intimno partnersko razmerje partnerja uredita po svoje, dokler seveda meja posameznikove svobode meji na svobodo drugega. Mi nismo tu, da bi karkoli uničili. Mi hočemo pokazati, kako kreativno je človeštvo pri oblikovanju partnerskih razmerij. Še enkrat: vse to ljudje danes že živijo, pa četudi strahoma in potihem.