Nevarni lovski nagon

Kako se kralj pri svojih podanikih opraviči za kriva pota? S skrušenim pogledom med glavnimi poročili in poudarjeno ponižnostjo: »Žal mi je, naredil sem napako, ne bo se ponovila,« je 74-letni Juan Carlos preteklo sredo prek zaslonov zagotovil Špancem in pri tem spominjal na fanta, ki ga je mati zalotila med pobalinstvom.

Kraljevske besede so v naslovnem članku madridskega dnevnika El Pais označili za »gesto brez primere«. Kajti ljudje so kralja med lovom na slone v Bocvani zalotili, ker si je ponoči zlomil kolk in so ga morali prepeljati v domovino na operacijo. Gostitelj naj bi bil magnat iz Savdske Arabije, spremljevalka ponesrečenca pa neka Nemka iz plemiških krogov, ki naj bi mu bila zelo blizu, kot so državljani izvedeli iz časopisa.

Pisateljica Rosa Montero pravi, da kriza morda ni pravi trenutek za spremembo sistema, vseeno pa bi lahko zamenjali tega Burbona.

Fotografija velikega divjega lovca z orožjem pred sivo gmoto mesa in ebenovinasto lovsko trofejo na naslovnicah je razjezila tudi največje privržence kraljevine. Razkošni safari (ocenjeni stroški presegajo 40.000 evrov), in to prav v času, ko finančni trgi pribitek zaradi tveganja na španske državne obveznice potiskajo v višave. Poleg tega se konservativni šef vlade Mariano Rajoy čuti prisiljenega, da svoj 27 milijard evrov težki proračunski varčevalni sveženj z dodatnimi rezi poveča še za deset milijard evrov, in sicer z ukrepi v izobraževanju in zdravstvu. Za nameček so v Argentini razlastili španski naftni koncern Repsol. Medtem ko je najvišji predstavnik države užival v Afriki, njegovi podaniki preživljajo najtežje tedne v tem letu.

Kraljevo opravičilo simbolizira drugačno obdobje. Ne bi tako šibak mož moral sestopiti s prestola? Kako bo z monarhijo v prihodnje? To so vprašanja, ki jih nenadoma postavljajo na blogih in v pogovornih oddajah. In tudi komentatorji v časopisih zdaj odkrito razpravljajo o instituciji, ki je do nedavna veljala za nedotakljivo.

»Kdo pravi, da mora ostati kralj do smrti?« se sprašuje avtorica Elvira Lindo. Celo neki vidnejši socialist zahteva, da bi se moral Juan Carlos odločiti, ali je še pripravljen nositi to odgovornost ali pa bi raje živel »drugačno življenje«. Predsednik združene levice kralju očita pomanjkanje etike. To so ostre besede, ki si jih še pred mesecem ni bilo mogoče niti predstavljati, niti od komunistov in članov manjših republikanskih strank ne.

Odkar so pred več kot 36 leti, po smrti generala Francisca Franca, okronali Juana Carlosa, je užival spoštovanje in občudovanje Špancev. Veliko je pripomogel, da je po skoraj štirih desetletjih stroge katoliške diktature država uspešno prešla v demokracijo; ustava iz leta 1978 Španijo opisuje kot parlamentarno monarhijo.

Ko so oborožene sile civilne garde februarja 1981 zasedle parlament, je kralj pomagal preprečiti poskus prevrata. Odtlej je bil varen pred javno kritiko, o njegovem življenju niso pisali niti v rumenem tisku, čeprav je bilo zelo pestro. Ko je z ženo Sofio, svojo vrstnico, osvojil prestol, naj bi sposobnosti zapeljevanja menda vadil predvsem zunaj zakonske spalnice v palači Zarzuela.

Na Majorci, kjer ima kraljeva družina poletno rezidenco, so šušljali o romanci kralja z neko domačinko, opremljevalko. Prebivalci prestolnice so šepetali, da njihov kralj ponoči, neprepoznaven v črni usnjeni motoristični opravi in čeladi, drvi po ulicah in izgine v garaži nekdanje lepotne kraljice.

Mačo na prestolu je večino Špancev navdajal s ponosom. Ženo, ki ne je mesa in le izjemoma ribe, nosi pa spodobna krila čez kolena, so predvsem pomilovali. Doslej je ohranjala videz popolnega zakona in izpolnjevala uradne obveznosti. Po operaciji kolka je vseeno počakala 72 ur, preden je sedla na rob moževe bolniške postelje in pri njem ostala celih petnajst minut.

Omerta, kot neki dober poznavalec dvora po zgledu mafijskih običajev imenuje dosedanji pakt molčečnosti, je zdaj preklicana. Na začetku leta je pisateljica Pilar Eyre izdala knjigo La Soledad de la Reina (Kraljičina osamljenost) in razkrila kronično nezvestobo monarha.

Juan Carlos naj bi imel 1500 ljubic. Leta 2001, piše Eyrova, je neka ženska zatrjevala, da je plod afere med kraljem in Mario Gabrielo Savojsko. Poskusila je dokazati njegovo očetovstvo. Pripisujejo mu celo spogledovanje s princeso Diano, preminulo nekdanjo ženo britanskega prestolonaslednika. Po ponesrečenem lovu so novinarji prvič brez zadržkov objavili ime njegove nemške spremljevalke: to je bila Corinna zu Sayn-Wittgenstein, rojena Larsen, stara 47 let, dvakrat ločena in z dvema otrokoma.

Zaupanje Špancev v svojega kralja se je skrhalo zaradi škandala, povezanega z njegovim najljubšim zetom Inakijem Urdangarinom. Skoraj dva metra visoki nekdanji profesionalni rokometaš iz Baskije je s princeso Cristino in štirimi skupnimi otroki živel v Barceloni. Za poglobitev vezi med monarhijo ter Baskijo in Katalonijo, ki se nagibata k odcepitvi od osrednje Španije, je bil ta zakon zlata vreden.

A zetu že od februarja sodijo na Palmi de Mallorca, ker je osumljen, da je prek neprofitne ustanove poneveril javni denar. Pretekli teden naj bi sodnik dobil dokumente, ki menda dokazujejo, da je Juan Carlos osebno posredoval zaradi dvomljivih dogovorov Urdangarina pri športnih stavah. V božičnem nagovoru je kralj še poudaril, da je »pravica enaka za vse«.

Prva preiskava proti članu kraljeve družine je monarhijo pahnila v najhujšo krizo po Francovi smrti, pravi dolgoletna dvorna poročevalka Carmen Enriquez. Zlasti prestolonaslednik Felipe, 44, je izrazil zaskrbljenost. Njegovega pradeda so izgnali, ko so leta 1931 razglasili republiko. To je Franco nasilno ukinil leta 1936 s prevratom. A del prebivalstva je tudi med diktaturo v srcu ostal privržen republiki. Številni državljani zato niso pravi monarhisti, temveč so se razvili kvečjemu v privržence Juana Carlosa.

V raziskavi javnega mnenja, ki so jo oktobra lani naredili v madridskem središču za družbene raziskave, kraljeva družina ni dosegla niti šolske ocene zadostno. Španci, mlajši od 25 let, od katerih jih je skoraj polovica brez dela, ne cenijo zaslug Juana Carlosa za prehod v demokracijo.

Konec decembra je kraljeva družina morala razkriti, kako visoka je njihova apanaža: država jim je preteklo leto nakazala 8,4 milijona evrov. Britanska kraljica dobiva skoraj petkrat toliko. Proračun kraljeve hiše je letos za dva odstotka manjši kot lani; letna plača vladarja znaša 292.752 evrov bruto, prestolonaslednik pa dobi manj kot 150.000 evrov. Oba plačujeta okoli 40-odstotno dohodnino.

Če bi prestolonaslednik dobil službo na trgu, bi lahko zaslužil več. Felipe je v Madridu študiral pravo in ekonomijo, nato je magistriral iz mednarodnih odnosov na univerzi Georgetown v Washingtonu. Že pred poroko z novinarko Letizio Ortiz je zgradil precej skromno hišo v parku blizu gradu Zarzuela. Njuni hčerki sta pogosto oblečeni v krila in bluze iz navadnih trgovin. Felipe je ljudski princ.

Kot kaže, je le prišel trenutek, ko bo treba razmisliti o vlogi krone v demokraciji in sodobni družbi. Tako je vsaj prepričan Julian Casanova, zgodovinar na univerzi v Zaragozi. Kriza monarhije ni posledica okrepljenega republikanskega gibanja, temveč so se porušili nekateri stebri, na katere se je opirala pozitivna konstrukcija monarhistične zgradbe.

Politiki iz vseh strank soglasno zahtevajo več preglednosti in jasno definicijo nalog kraljeve družine. V španski ustavi ni predvideno, da se kralj prostovoljno odpove prestolu, kljub temu pa je prvič slišati mnenja, da Felipe pomeni možnost za nov začetek.

Pisateljica Rosa Montero pravi, da kriza morda ni pravi trenutek za spremembo sistema, vseeno pa bi lahko zamenjali tega Burbona. V komentarju za El Pais je predlagala, da bi na internetu zbrali podpise, da bi strastni lovec Juan Carlos odstopil vsaj kot častni predsednik španske izpostave sklada World Wide Found For Nature.