Svet je prenasičen

Na svetu je sedem milijard ljudi in število hitro narašča. Spletna stran Worldometra vsak dan zabeleži približno 200 tisoč novih rojstev, torej skoraj eno Ljubljano na dan, in 94 tisoč smrti. Sedem milijard ljudi vsak dan potrebuje hrano in svoj bivalni prostor. Zato sta, pa čeprav se tega še ne želimo zavedati, nepozidana naravna in urbana krajina najvišja in najbolj trajnostna okoljska vrednota, prenova – ne energetska, temveč predvsem prostorska in oblikovna – pa najbolj aktualna in najbolj trajnostna arhitekturna tema. V slovenskem in svetovnem merilu. Na lanski mednarodni konferenci Piranski dnevi arhitekture je arhitekt Franz Jaschke iz berlinskega arhitekturnega biroja Winfried Brenne, specializiranega za arhitekturne prenove, med drugim izpostavil, da »ohranjati obstoječe arhitekturne kakovosti zahteva inteligentne in inovativne koncepte, obenem pa odpira nova področja arhitekturnega oblikovanja. Izraba obstoječih stavb namesto novogradenj je najvišja stopnja trajnostne gradnje, saj maksimalno ohranja naravne vire«.

Dejstvo je, da je obstoječega stavbnega fonda dovolj. Transparenti »Prodamo« in »Oddamo« visijo na skoraj vseh novogradnjah. Prazni in nevseljeni prostori pa so najvišja prostorska in energetska potrata. Zato je namesto intenzivne gradnje novih objektov smiselno izrabiti ter kakovostno in sodobno prenoviti obstoječo arhitekturo – enodružinske in večstanovanjske hiše, poslovno trgovske zgradbe, industrijske komplekse, mestne četrti, ki so trenutno v slabi bivalni in oblikovni kondiciji ali pa celo propadajo in ustvarjajo ambientalne črne luknje. Prenova ne ohranja le naravne krajine in naravnih virov, temveč tudi oživlja mrtve predele mestnih jeder in krepi kulturno identiteto.

Prostorska sanacija pred energetsko prenovo

Ob besedi prenova danes večina pomisli na energetsko prenovo: na oblaganje sten z izolacijo, zamenjavo stavbnega pohištva, napeljavo umetnega prezračevanja, prenovo ogrevalnih virov … Vendar bistvo trajnostne arhitekture in tudi trajnostne prenove ali gradnje niso tehnični vidiki, temveč kakovostno arhitekturno oblikovanje – hiša, ki se odziva na okolico, na naravne in kulturne danosti, topografijo, osončenje, smer vetrov, obstoječo zazidavo, lokalne materiale, lokalno tradicijo. Enodružinska hiša s tristo kvadratnimi metri bivalne površine za štiričlansko družino ne glede na to, da zadostuje tehničnim normativom trajnostne gradnje, ni trajnostna. Je prevelika. Porabi preveč prostora za svojo umestitev, preveč energije za gradnjo in nato tudi za ogrevanje, hlajenje, vzdrževanje. Zato je energetska sanacija prevelikih hiš, in takšnih je v Sloveniji večina, ekološko vprašljiva.

Ob energetski prenovi se moramo najprej vprašati, ali ne bomo s porabo energije za zmanjšanje porabe energije porabili več energije. Koliko prostora in energije bomo pravzaprav porabili za to, da bomo stavbe, še posebej prevelike in arhitekturno slabo oblikovane, prenovili v nič-energijske? Kako energetsko prenoviti spomeniško zaščitene hiše in arhitekturo iz obdobja modernizma s pročelji iz vidnega betona ali z opečnimi fasadami? Pa tudi: je energetska prenova slabe arhitekture sploh upravičena? Pred energetsko prenovo je treba, zlasti v preveč pozidani slovenski deželi, razmisliti o prostorski sanaciji.

Arhitekturni kaos v slovenski krajini

Mnogi se zgražamo nad urbanističnim in oblikovno arhitekturnim kaosom slovenske krajine, ki je, razen neprehodnih gozdov in nedostopnega hribovja, skoraj povsem pozidana. Predvsem s stihijsko razpršenimi individualnimi hišami in prizidki prizidkov. Večina obstoječih individualnih hiš je v slabi funkcionalni in likovni kondiciji, predrage so za vzdrževanje in ne dosegajo meril trajnostnih vrednot. Ker nimamo skupnega nacionalnega prostorskega plana, se zida vsepovprek, brez smernic, brez omejitev, brez enotne vizije in tudi brez sankcij. Slovenija je v zadnjem desetletju pozidala toliko kmetijskih površin, da se sama več ne more prehraniti. Izginjata narava in lokalna identiteta. Regije se arhitekturno sploh ne razlikujejo več. Vzrok temu nista le slaba prostorska zakonodaja in nedelovanje inšpekcijsko-kazenskega sistema. Neurejena krajina je predvsem odsev socialnega individualizma, ki se izraža tudi v kulturi bivanja, v odnosu posameznika do prostora in do soljudi. Njeni podobi je zelo škodoval tudi zakon o občinah, ki je prostorsko in mentalno razparceliral že tako majhno deželo. Namesto skupne nacionalne prostorske, prometne, gospodarske, kmetijske in še kakšne vizije obstaja 211 lokalnih parcialnih interesov.

Manj arhitekture, več narave

Z vizijo prenove enodružinskih hiš se samoiniciativno ukvarjata arhitektki dr. Dominika Batista in soavtorica tega članka Maja Ivanič. Njun projekt »Reanimacija. Manj arhitekture. Več narave« se z namenom zajezitve novogradenj zavzema za sistematično prenovo obstoječega, že tako preštevilnega stavbnega fonda individualnih hiš ter razvija formule njihove sodobne regionalne prenove: kako oblikovno, prostorsko in bivanjsko izboljšati obstoječe, arhitekturno slabo in potratno zasnovane individualne hiše in s tem prostorsko sanirati preveč pozidano slovensko grajeno krajino.

V projektu med drugim piše, da ima Slovenija s površino 20.273 kvadratnih kilometrov in z 2.053.355 prebivalci približno 431.884 individualnih hiš. Povprečna velikost individualne hiše je od 200 do 350 kvadratov. Povprečna velikost parcele, ki jo hiša zaseda, je 500 do 700 kvadratov. Skupno individualna gradnja zaseda 302 kvadratna kilometra zemljišča Slovenije, kar pomeni približno 1,5 odstotka celotnega slovenskega ozemlja. Ker gre za razpršeni tip gradnje, se v slovenskem prostoru ta sicer majhen odstotek zemljišč s hišami vizualno odraža kot skoraj nepretrgano pozidana naravna krajina. Značilna problematika večine obstoječih individualnih hiš, zgrajenih v zadnjih štiridesetih letih, je, da ne upoštevajo naravnega in kulturnega konteksta, so nepremišljeno umeščene na mikrolokacijo ter imajo slab fizični in funkcionalni izkoristek razpoložljive bivalne površine. Edini uraden kredibilen podatek, ki priča o nezasedenosti stanovanj, je podatek iz popisa prebivalstva leta 2002, ki je pokazal, da imamo 777.772 stanovanjskih enot in le 685.023 gospodinjstev. Že takrat smo torej imeli kar sto tisoč praznih stanovanjskih enot. V več kot polovici primerov gre za počitniška bivališča, opuščena bivališča ali individualne hiše s praznimi stanovanji. Dodatna težava je, da večina funkcionalnih zasnov ne ustreza načelom kakovostnega bivanja. Treba je upoštevati tudi sociološki vidik: staranje prebivalstva in prevelike bivalne površine na osebo. Tu pa je še problematika enake tipike po vseh štirih značilnih naravnih krajinah: alpski, panonski, dinarski, mediteranski. Iz vsega tega posledično sledijo slabe bivanjske razmere, energetska neučinkovitost, velika disharmonija oblike in funkcije ter prostorsko likovna neskladnost, s tem pa nezadovoljstvo uporabnikov s slabo, nefunkcionalno zasnovanimi prevelikimi hišami in stalno iskanje boljših rešitev s črnograditeljskimi prizidki v samograditeljski praksi. Slovenija potrebuje fleksibilen in celovit nacionalni prostorski načrt, ki se lahko prilagaja regijskim posebnostim in potrebam. Obenem bi država morala predvideti smiselno razmerje med pozidanim in nepozidanim prostorom in z urbanistično regulacijo dopustiti novogradnje le v strnjenih naseljih.

Nepozidan naravni prostor je bivalna kakovost

Z razmerji med pozidanim in nepozidanim prostorom se je pred približno desetimi leti ukvarjala Francija ob nameravani prenovi primestnih blokovskih naselij, zgrajenih v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Zaradi kritičnih družbeno-socialnih razmer in kriminala v teh soseskah je eden od urbanističnih predlogov predvidel njihovo rušenje in nadomestno gradnjo nizkih, človeku bolj humanih stanovanjskih hiš. V arhitekturnem biroju Lacaton Vassal pa so izračunali, da bi s tako rešitvijo pozidali ogromen delež zelene krajine, kar posledično pomeni tudi nižjo bivalno kakovost. Zato so izdelali analize in vizijo kakovostne bivalne prenove obstoječih stanovanjskih stolpnic. Prvo realizacijo vizije so izvedli lani v Parizu, na splošno pa so rešitve namesto zaprtih sob predvidele odprte bivalne prostore, okna so zamenjali s celostenskimi zasteklitvami, da so v stanovanja dobili več naravne osvetlitve, iz stanovanj pa odprte poglede, fasadnim pročeljem so dodali montažne balkone in tako notranji prostor povezali z zunanjim. Kakovostno in urejeno bivalno okolje pozitivno vpliva na medčloveške odnose in tudi na odnos posameznika do prostora. Arhitektka Anne Lacaton je imela leta 2008 študentsko delavnico na ljubljanski fakulteti za arhitekturo, na kateri so študenti po podobnem principu projektno preoblikovali litostrojsko naselje v Ljubljani.

Prenova … kako?

Prenova je zagotovo najbolj kompleksna arhitekturna naloga, ki zahteva veliko strokovnega znanja in duhovne širine. Pa tudi časa, tako v fazi načrtovanja kot v fazi izvedbe. Predvsem v zadnji pa tudi veliko ljubezni do dela, do obrtniškega ter rokodelskega znanja in spretnosti, do materialov ter volje do izvedbe »custom-made« detajlov. Žal smo v Sloveniji z usmerjenim srednješolskim izobraževanjem in z variacijo kapitalizma hitrih zaslužkov, kjer je čas le denar, izgubili mojstre, njihovo znanje, izkušnje in spretnosti.

Kakovostna arhitekturna prenova temelji na Vasarijevem principu drugega moža: »Ko vstopiš kot drugi v prostor, moraš spoštljivo pozdraviti tistega, ki je že tam.« Načrtovanju kakovostne prenove so kos le arhitekti in strokovnjaki z visoko likovno in inženirsko kulturo, širokim znanjem, predvsem pa z občutljivostjo in posluhom za vrednost originalne arhitekture. Slaba arhitekturna zasnova največkrat potrebuje drastične prenovitvene intervencije z rušitvami, arhitekturni posegi v kakovosten obstoječi prostor pa morajo biti spoštljivo zadržani (po Vasarijevem principu drugega moža) in obenem ustvarjalno sodobni. Odražati morajo arhitektovo razumevanje in prepoznavanje kvalitet originalne arhitekture in njene identitete ter projektantsko iskrenost, tako v izboru sodobnih materialov kot oblik. Ob prenovi je treba razmisliti tudi o ponovni uporabi porušenih trajnostnih materialov, kot so opeka, les, keramika, ki so trajnostni tudi zaradi možnosti reciklaže. Prenovljene stavbe morajo ne glede na spremenjeno programsko vsebino ohraniti duha časa in prostora stavbe. Nova vsebina in novi elementi se morajo v kakovostne obstoječe, še zlasti spomeniško zaščitene prostore umestiti z jasno distanco (s prostorskimi odmiki, z izborom sodobnih materialov in oblik, ki ne banalizirajo prenove z oponašanjem starega) do originalne stavbne strukture in ji tako omogočiti, da ostaja njena rast skozi čas jasno berljiva. Ali kot pravi Jaschke: »Ko se lotevate prenove, dopustite hiši, da govori – delujte z njo, ne proti njej! Spoznajte njene materiale in substanco; razumite njene značilnosti in kvalitete; ohranite njene kakovostne, dobro premišljene originalne arhitekturne detajle; nadgradite ali tehnično posodobite njene problematične detajle. Predvsem pa – mislite, namesto izolirajte! Ali energetska sanacija uničuje našo arhitekturo?«

Na udaru prenove je arhitektura modernizma

Jaschkejevo vprašanje je zelo relevantno, ko se s prenovo, predvsem energetsko, srečujejo likovno pripovedna pročelja in spomeniško zaščitene zgradbe. Zlasti še, ko gre za arhitekturo iz obdobja modernizma z vidnimi betoni in opečnimi fasadami. Ta je danes zaradi starosti, (ne)vzdrževanja in dotrajanosti večinoma res potrebna celovite prenove. Žal pa zaradi prekratkega časovnega odmika od njenega nastanka in »nepriljubljenosti« zaradi socialističnega prizvoka, pa čeprav gre za najbolj inovativno in kakovostno obdobje slovenskega arhitekturnega ustvarjanja, še ni primerno ovrednotena in posledično premalo zaščitena. Tako je tudi najbolj izpostavljena nekakovostnim in nepremišljenim arhitekturno oblikovnim in vsebinskim prenovam ter različnim prostorsko ekonomskim manipulacijam. Pa tudi neizobraženim investitorjem in arhitektom, ki z banalno prenovo zamaskirajo njeno originalno naravo. Paradoksalno je tudi, kako pogosto se dogaja, da obnavljamo nekakovostno arhitekturo, ki bi jo morali konkretno prenoviti ali celo porušiti, in rušimo ali popolnoma spreminjamo, kar bi morali zgolj obnoviti ter ohraniti kot lastno, unikatno identiteto.

Prenovimo svoj pogled

Kakovostna arhitekturna prenova ohranja naš prostor, kulturo, dediščino, izboljšuje bivalno in delovno okolje ter s tem medsebojne odnose. Glede na trenutno svetovno družbeno ekonomsko in energetsko krizo je prenova tudi priložnost za oživljanje obrti, za inovativno iskanje oblikovnih in energetskih rešitev pri celoviti obnovi stavb (še posebej spomeniško zaščitenih) ali zgolj njenih posameznih delov (stavbo pohištvo, prezračevanje, ogrevanje …). Posledično pa tudi za večje zaposlovanje ljudi.

S prenovo moramo naprej začeti pri sebi. Pri lastnih odločitvah za odgovorno bivanje. Sicer bo tudi danes tako cenjena energetska prenova v nič-energijske hiše zgolj še ena evropska direktiva, ki v navidezni vsesplošni skrbi za naravo skriva predvsem ekonomsko računico.