Renesansa uporabe lesa

Uporaba lesa v gradbeništvu doživlja v Sloveniji popolno renesanso. Gradnja z lesom je izziv in priložnost za Slovenijo. Ne samo, da je les trajnostni material in da ga imamo pri nas v izobilju, ponuja izjemne možnosti v gospodarstvu, povezovanje in obujanje različnih obrti, omogoča zaposlovanje, trajnostno gradnjo, ki je prijazna do človeka in okolja. Les ima danes prednost pred preostalimi gradbenimi materiali zlasti zato, ker znižuje emisije ogljikovega dioksida, in z energetskega vidika. Z novimi tehnološkimi procesi postaja kot gradbeni material vedno bolj kakovosten, saj se odpravljajo njegove slabosti. Lesena gradnja mora biti ustrezno zaščitena in tako lahko zdrži tudi več sto let. Lesu škoduje le vlaga, niti potres niti požar sodobnim konstrukcijam nista več nevarna. Vedno več objektov, čeprav še vedno premalo, je v celoti zgrajenih iz lesa, tako konstrukcije kot notranjost in zunanjost. Na številnih objektih pa se les vedno bolj pogosto uporablja vsaj v enem segmentu, to je na fasadah ali pa kot konstrukcijski material. Stoletja stare, a ohranjene lesene hiše imajo še danes neverjetno velik šarm. So estetsko izjemno lepo zasnovane. Prav tako pa se v njihovi notranjosti ljudje večinoma zelo dobro počutijo. Les je vsekakor gradbeni material tretjega tisočletja. Sodobne tehnologije obdelave lesa omogočajo zanimive nove konstrukcijske in arhitekturne rešitve. Najvišja kakovost obdelave lesa v arhitekturi je gotovo recept za uspeh v prihodnosti. Les je ponujal izzive najvplivnejšim arhitektom. Poseben odnos do oblikovanja v lesu je značilen zlasti za skandinavske dežele. Eden vodilnih pri oblikovanju z lesom je finski arhitekt Alvar Aalto, ki je v njem prepoznal več kot le gradbeni material. Pristen odnos do uporabe lesa se v njegovi arhitekturi izraža v konstrukciji, notranjosti in zunanjosti. V slovenskem prostoru je uporabo lesa na subtilen način, s posnemanjem stare obrti, prenašalo v sodobno arhitekturno govorico več arhitektov, na primer Jože Plečnik in Oton Jugovec. V nadaljevanju predstavljamo izbor sodobne lesene arhitekture, kjer les ni skrit.

Punkl
Ravne na Koroškem, 2011, Arhitektura: Arrea (Maruša Zorec, soavtorji: Uroš Rustja, Mitja Novak, Martina Tepina) Gradbene konstrukcije: CBD, d. o. o., Bruno Dujič, Sofinanciranje projekta: EU, ministrstvo za šolstvo in šport, Urad RS za mladino, Foto: Miran Kambič

Punkl je mladinski hotel, s katerim želi občina Ravne spodbujati turistično dejavnost na tem območju. Pogoj investitorjev (Koroški zavod za kulturo oziroma občina Ravne na Koroškem) pri projektiranju ni bil, da mora biti stavba najcenejša, temveč da mora biti dolgoročno najučinkovitejša ter nizkoenergijska. Glede na izbrano mikro- in makrolokacijo hotela so se projektanti odločili za leseno gradnjo. Po besedah arhitektke Maruše Zorec je stavba iskrena, saj je lesena od začetka do konca in ničesar ne skriva. Arhitektka ne mara stavb, ki so betonske, a so videti kot lesene in obratno. Meni, da je iskrenost v arhitekturi pomembna in je podlaga arhitekturne govorice, ki izvira iz časov arhitektov Plečnika in Ravnikarja. Punkl je na prvi pogled enostavna lesena kocka z izrezi in razmestitvami polnih in praznih volumnov. Zasnovana je tako, da pripelje dnevno svetlobo v notranji prostor z vseh strani neba ter notranje prostore kar najbolj poveže z zunanjimi prostori v neposredni bližini hostla. Notranji prostor je zasnovan kot velika praznina, brez hodnikov. Je na pol javni prostor hostla, z zalivi za različne aktivnosti – internet, zajtrkovalnica, prostori za druženje. Sobe so večposteljne, različne in enostavne. Odpirajo se na vse strani neba in nekatere tudi na terase objekta. Konstrukcija in večina pohištva sta leseni.

Kolesarska pot Bohinj
Bohinjska Bistrica, 2011, Arhitektura: Atelje Ostan Pavlin (Aleksander S. Ostan, Nataša Pavlin, Tomaž Dobravc), Nagrada: Zlati svinčnik 2011, Foto: Aleksander S. Ostan

Dobrih enajst kilometrov kolesarske poti je opremljeno z vstopnimi točkami, počivališči in drugimi prostorskimi dogodki ob poti. Ti dogodki dolgo linearno pot delijo na manjše dele in jo s tem tudi ritmizirajo in nudijo obiskovalcu večjo preglednost, orientacijo in informacijo. Počivališča so večinoma umeščena na strateške pozicije, ki odpirajo zanimive poglede ali vabijo na izrazite naravne točke, popotniku pa ponujajo sedišče, mokremu zavetišče, omaganemu ležišče.

Ambicija avtorjev pri oblikovanju objektov je jasno izražena, a skladna z lokalno arhitekturno dediščino in kulturno krajino. Skoraj vsi elementi opreme so izdelani iz lokalnega macesna in ležijo na neobdelanih, naravnih kamnih oz. skalah iz lokalnega okolja, podobno kot še danes počivajo mogočne lesene konstrukcije bohinjskih stogov na teh pratemeljih. Oblika zavetišča je v profilu, po katerem je najbolj prepoznavna, povzeta po silhueti mogočnega Studorja. »Kristalna« podoba te prahiške izhaja iz abstrahirane oblike gore, ki je simbol Bohinja, medtem ko drugi elementi, kot je lesen raster diagonal (škarij) na fasadi, modernizirani izhajajo iz oblike lesnih zvez in elementov bohinjskega stoga in s tem opravljajo tako konstrukcijsko kot tudi dekorativno vlogo. Konstrukcija je v celoti lesena in ima skodlasto kritino.

Hiša na Barju
Ljubljana, 2007, Arhitektura: Bojan Kapelj, izvajalec: Riko, Foto: Miran Kambič

Lesena montažna hiša za dve osebi se v svojih temeljnih značilnostih približuje lastnostim prvih hiš na ljubljanskem barju, ki so bile lesene in brez stavbnega okrasja. Ne glede na to sta imela projektanta nemalo težav pri usklajevanju z zahtevami spomeniškega varstva, ki je vztrajalo, da se mora hiša po videzu prilagajati sosednjim objektom. Glede na pestro samograditeljsko okoliško prakso je spomeniško varstvo le dopustilo gradnjo predlagane hiše. Zaradi specifične strukture tal na Barju je hiša postavljena na oseminosemdeset lesenih pilotov. Zaradi poplav, ki se na tem območju občasno pojavljajo, pa je dvignjena 1,30 metra nad raščenim terenom oziroma 0,75 metra nad urejenim terenom. Malo več kot 120 kvadratnih metrov velika hiša je popolnoma lesena. Notranjost je izdelana iz lepljenega smrekovega lesa, zunanjost pa iz macesna. Po arhitektovih načrtih so v podjetju Riko pri tej hiši prvič izdelali notranje predelne stene kot polne in ne kot sendvič plošče. Prvotno nezaupanje izdelovalca se je kasneje spremenilo v veliko zadovoljstvo in zanimiv detajl polne lesene stene, ki ima boljšo zvočno izolacijo. Hiša, ki spominja na koliščarske hiše na Barju, je bila postavljena v štirih mesecih. V štirih letih pa je zunanja macesnova obloga že dobila sivo patino in se zlila z naravno okolico. V notranjosti je bela zbrušena smrekovina iz kompaktnih lesenih sten porumenela.

G-vile
Bled, 2011, Arhitektura: Soba, d. o. o. (Marjeta Fendre, Peter Ličen), Izvajalec: Jelovica, foto: arhiv Soba, d. o. o.

G-vila je začasna turistična nastanitvena enota za dve osebi, nekakšen leseni šotor, ki prispeva k pestrosti turistične ponudbe kampa. Objekt je zasnovan po principu avtohtone začasne bivalne enote gozdarjev, ki je bila v izvirni obliki krita z lubjem dreves in se je imenovala »kožarica«. Urbanistična zasnova projekta obsega programsko in prostorsko shemo »eko vasi« znotraj obstoječega kampa, v smiselno celoto povezuje osnovne nastanitvene enote in preostale programske sklope, ki se bodo podrobneje razvijali v prihodnosti. Enostavni bivak v naravi je prilagojen potrebam uporabnikov v vseh letnih časih. Je izoliran, ima možnost ogrevanja in uporabe interneta. Vsi konstrukcijski materiali, izolacija in notranja oprema so izdelani iz naravnih, kemično neobdelanih materialov. Zunanje obloge so iz macesnovih desk, ki bodo sčasoma posivele. Tudi obloge v notranjosti so iz macesna, zaščitene z voskom, prav tako oprema in vidni opaž pod strešinama. Konstrukcija je skeletna, lesena, iz smrekovega lesa. Glamurozna je narava. Zato so G-vile velike natanko toliko, kot je velik njihov razgled.

Skedenj na Škrabčevi domačiji
Hrovača pri Ribnici, 2002, arhitektura: Božidar F. Rot, izvajalec: Riko, foto: Miran Kambič

Škrabčeva domačija stoji v ožjem jedru Hrovače. Prvotno domačijo so v 19. stoletju poleg stanovanjske hiše sestavljali še svinjak, kašča, kozolec in skedenj, vsi v celoti zgrajeni iz lesa. Leta 1998 je sedanji lastnik Janez Škrabec začel prenovo družinske domačije, ki je bila končana leta 2002 s postavitvijo novega skednja. Poleg arhitekta je pri prenovi sodeloval tudi konservator in etnolog dr. Vito Hazler. Skedenj Škrabčeve domačije je bil na domačiji največja gospodarska stavba. Pri prenovi je bila spoštovana prvotna podoba zunanjega videza. Notranjost pa je preurejena v prostorno seminarsko-galerijsko dvorano, kjer potekajo poslovna srečanja in kulturni dogodki.

Pred vhodom v prenovljeni večnamenski prostor stojijo stebriščne skulpture štirih slovenskih kiparjev. Prenovljeni skedenj je svojevrstna simbioza ribniške dediščine in sodobne slovenske likovne ustvarjalnosti. Leseni skedenj, grajen s sistemom lesene gradnje Riko hiše, je osrednji prostor programov in dogajanj, ki zapolnjujejo ter bogatijo prenovljene prostore domačije.