»Po mojem gre za željo, da bi bil visokošolski prostor bolj obvladljiv.«

Prof. dr. Dušan Mramor je nekdanji minister za finance, zdaj pa dekan Ekonomske fakultete v Ljubljani in predsednik upravnega odbora Univerze v Ljubljani. Čeprav se z delovanjem visokega šolstva in znanosti ter z javnimi financami poglobljeno ukvarja že skoraj dvajset let, ne najde nobenih argumentov za drastično krčenje proračunskih sredstev za šolstvo in znanost. Ironija je, da se zaradi vladnega varčevalnega načrta na področju izobraževanja in znanosti proračunski primanjkljaj ne bo zmanjšal, prav tako pa se ne bo zmanjšalo zadolževanje države. Razen če ni morda v ozadju načrt vlade, da javne zavode spravi na kolena in jih nadomesti z zasebnimi. V to smer je šla že prva Janševa vlada.

Kakšna prihodnost se nam obeta glede na predvideno varčevanje v šolstvu, visokem šolstvu in znanosti?

Iz strukture rebalansa proračuna je vidno, da so največji rezi predvideni na področju, ki se mu danes ne samo v Sloveniji, ampak v celotni EU, pa tudi na primer na Kitajskem, daje največjo težo. Gre za področje znanja, znotraj tega pa za področja visokega šolstva, znanosti in tehnologije, kjer so največje možnosti za povečevanje konkurenčnosti gospodarstva z najvišjo dodano vrednostjo. Države, ki v ta področja ne bodo vlagale, bodo zaostale. Zanje prihodnosti ne bo. Rebalans predvideva, da šolstvo in znanost s svojimi 20 odstotki proračunskih sredstev prispevata skoraj polovico k privarčevanim 600 milijonom evrov v celotnem proračunu. Če pa gledamo samo visoko šolstvo in znanost, je ta rez še bistveno večji. Jasno je, da si Slovenija ob tako drastičnem krčenju ne more obetati konkurenčne prihodnosti.