Kritika / Gary Shteyngart: Superžalostna resnična ljubezenska zgodba

Propad imperija

Absurdistan, prejšnji roman potomca ruskih judovskih emigrantov, je problematiziral razpad Sovjetske zveze, ki ga je gledal iz ameriške perspektive. Pred dvema letoma spisana Ljubezenska zgodba se dogaja med Italijo, tam se začne in konča, in New Yorkom, kjer poteka nič manj kot zaton Zahoda.

Zaradi neuspešnega ameriškega posredovanja v Venezueli, zaradi nespametnih potez edine preostale in precej totalitarne Dvostrankarske stranke, zaradi prezadolženosti in etničnih nemirov, protestov vojnih veteranov, zaradi mobilizacije Narodne garde, ki počasi prehaja v roke zasebnih služb, zaradi šibkosti dolarja v primerjavi z juanom in ukorov najmočnejšega moža sveta, guvernerja Kitajske narodne banke, ZD razpadajo. Nič združene, samo še države in enklave in mestne četrti, streljanje na demonstrante po parkih, kjer so se utaborili, deložacija migrantov in vseh z nizkim indeksom kreditne sposobnosti, to je svet, v kakršnega je postavljena Ljubezenska zgodba. Nič naključnega, da je on potomec ruskih Judov, ona pa Korejka, da so njuni pobegnili iz ravno takšnih negotovih razmer in se potem tudi razmeroma dobro znajdejo.

In da je med njima nepremostljiva razlika; on bere knjige, čeprav večini ljudi smrdijo in so raje priključeni na äppäräte, nekakšno mešanico vsega, kar poznamo danes iz arzenala ekstatične komunikacije plus nove funkcije, rangiranje, podatki o pritisku in holesterolu in podobnem, premoženjsko stanje, sploh vse. Ona je priključena na omrežja in velik poznavalec blagovnih znamk, zdrave prehrane in instantnih življenjskih napotkov, pismena po vrsticah in v prostih stavkih, vsajena v vizualno kulturo. Tudi zato ne gre. Je pa bolj kot spolni nesporazum pomembno ozračje, v katerega ga Shteyngard postavlja; družba nedoločljive, vendar bližnje prihodnosti, z zaostrenimi tendencami te; želja po nesmrtnosti, imperativ pomlajevanja, kratice, brendi, kitajske založbe na ameriških tleh, dražljivo in obsceno kazanje vsega, kar detabuizira in skoraj ubije erotiko, to so poteze zadnjih dni nekega sistema in imperija. Shteyngart ga pokoplje v dimu, prahu, krvi in pepelu, čeprav pisanje ni samo črna utopija, temveč svojevrstna karikatura resničnosti, katere preglednost nam zaradi pomnoženosti podob uhaja. Ker je pri tem, kljub naslovu, ponekod duhovit, in ker verjame v knjigo, literaturo, zapis, se nam zdi kar dober promotor lastnega početja in skoraj vizionar. Upamo, da ne bo izrazov in poimenovanj in neologizmov iz Zgodbe, ki so mišljeni svarilno, trg zbanaliziral in vkorporiral, kot se je to zgodilo z nekaterimi svarilnimi iz romana 1984, recimo z Velikim bratom.