Portret / Milanka Fabjančič, ilustratorka

Začelo se je sila preprosto. Poklicala je v celjsko tovarno Emo ETT in jih vprašala, ali bi bili za sodelovanje. Ali bi morda kakšno serijo njihovih emajliranih izdelkov za kuhinjo, denimo lonce ali pa skodelice, potiskali z ilustracijami, ki bi jih naredila skupaj z njenim življenjskim sopotnikom, Miho Pernetom, ki je prav tako slikar in s katerim skupaj ustvarjata umetniško blagovno znamko Ha ha.

Morda je šlo le za srečno naključje, a ravno so iskali sveže motive. In njuni, avtorski motivi so jih prepričali.

Tako sta se lotila okraševanja tiste posode, ob kateri skoraj ne gre drugače, kot da bi se spomnili naših najzgodnejših let, iz katerih morda še vedno hranimo kak bel plehnat krožniček z modro obrobo ali bež lonček s pisanimi cvetlicami, v katerem so nam babice kuhale čaj in so bili del njihovega kuhinjskega inventarja že od kdove kdaj.

Spomin na te retro trenutke zdaj na nek način obujata Ha ha!-jeva seta emajliranih posod Hiške in Aladin ter čajni set Daydreamer. Slednji v skladu s svojim zasanjanim imenom in s podobami deklice z zaprtimi očmi, škrata, rjavega medveda, dreves, srn, pikapolonic, ptičkov in srčkov, ki so posejani na temno modrem čajniku, skodelicah, sladkornici, posodi za mleko in pladnju, še celo sam kliče po tem, da bi se med pitjem čaja vsaj za trenutek vrnili v nek drugi čas …

Čeprav sta motive ustvarila skupaj, Milanka priznava, da je zasanjana deklica iz čajnega seta »njena«. Priznava tudi, da je vsaj deloma avtobiografska. A kljub temu, da se tudi sama kdaj rada prepusti sanjarjenju, ima izredno malo razumevanja za tiste, ki umetnikom očitajo, da so boemi, ki se jim ne da prav zares delati. »Strašno fajn se mi zdi, da lahko svojemu triinpolletnemu sinu na vprašanje, zakaj mora v vrtec, odgovorim, da zato, ker ima mami službo. In moj otrok šteka, da rišem za službo,« pravi. Njena dela nastajajo podnevi, ponoči, med vikendi, ves čas.

Seveda ustvarja že vse od najzgodnejših otroških let, a nikoli ni risala po otroško. Že v osnovni šoli je bil njen slog osupljivo realističen. Anatomija jo je zanimala veliko bolj kot karkoli drugega. Tudi med študijem slikarstva je v svoji generaciji izstopala prav po ilustrativnem pristopu. Njeni sošolci, vsi po vrsti izjemno močni avtorji, so bili usmerjeni v robato, abstraktno risbo velikih formatov. Sama pa je bila miniaturistka, ki je najraje risala s tehničnim svinčnikom. Druženje s sošolci ji je dalo ostrino in nov pogled na ustvarjanje, kljub temu pa je trmasto vztrajala pri ilustraciji, se vrgla še v animacijo in študij končala z risanim filmom Striček in psiček.

Danes jo najbolj poznamo po ilustracijah otroških slikanic in knjig za mlade, sodelovala je pri številnih učbenikih ter še številčnejših snemalnih knjigah za oglase in tudi filme. Odlično sta se ujela tudi s kostumografom Alanom Hraniteljem, za katerega ustvarja risbe kostumov. Risbe, ki jo najbolj poosebljajo, pa zadnja leta nastajajo kar v blokcih, po katerih doma ne čečka le ona, temveč tudi njen partner, njuna otroka in obiskovalci. Tam si lahko vzame popolno ustvarjalno svobodo, saj blokci nikoli niso dovolj počečkani, da ne bi mogli vanje dorisati še kakšne nove čičkeračke in vsebine vedno postaviti v nov kontekst.

Vsaj bežen, čeprav bistveno bolj premišljen vpogled v takšno, skupno ustvarjanje, nam zadnje leto ponuja umetniški projekt Ha ha!. Z Miho sta ga zasnovala kot blagovno znamko, ki s potiski neklasičnih nosilcev, kot so blazine, rokovniki, škatle za shranjevanje ali pa tkanine za modno oblikovalko Sanjo Grcić, nagovarja širše občinstvo od tistega, ki obiskuje le kulturne dogodke. Združevanje njunih ustvarjalnih egov, njenega nežnejšega in njegovega udarnejšega, še zdaleč ni bilo preprosto. A vse kaže, da je učinkovito. In ta hip se, tudi zaradi domačega gospodarskega krča, že ozirata tudi preko slovenskih meja.