Titova država, »totalitarna«?

Ustavno sodišče je septembra 2011 sprejelo odločbo, s katero je razveljavilo odlok občine Ljubljana, ki vsebuje poimenovanje ulice v izgradnji po Josipu Brozu Titu. Tudi če sodišče izrazi zadržek glede tega, je s to odločbo poseglo v vrednotenje slovenske ter širše politične in družbene zgodovine, saj v sodbi piše, da gre za »Titov simbolni pomen« v povezavi s »povojnim totalitarnim komunističnim režimom« in da »Tito simbolizira totalitarni režim«. Titu se v tej sodbi sicer očitki pošiljajo tudi iz drugih zornih kotov, vendar je »totalitarnost« nekdanje politične ureditve temeljna. S tem je sodišče, kolikor je to možno v neki sodobni družbi, uradno označilo ureditev, ki je veljala v Sloveniji in Jugoslaviji v obdobju 1945–1990, glede na to, da parlament o tem ni sprejel uradnega dokumenta. Ustavno sodišče je s tem prevzelo odgovornost za vrednotenje zgodovine in morda za spremembo spomina Slovenk in Slovencev.

Ustavna sodišča imajo v sodobnem svetu velike pristojnosti, ki presegajo uporabo prava. Tolmačijo ga na najsplošnejši način in s tem pogosto izražajo svoje nazore, saj razlagajo najsplošnejša pravna načela in njihova medsebojna razmerja. Naše ustavno sodišče nima majhnih možnosti za delovanje, ni omejeno samo na odpravo tistega, kar je izrecno v nasprotju z ustavo. Ustavno sodišče ima velike pristojnosti v oblikovanju sodobne ustavnosti in celo političnonazorskih razmer. Kot ponazoritev naj navedem drug primer.

Leta 1996 je ustavno sodišče, sklicujoč se na neki marginalen spis sicer uglednega ustanovnega profesorja univerze v Ljubljani R. Kušeja iz leta 1927 o agrarni reformi citiralo, da je religija ’obče koristna’, kar je pozneje prešlo kot avtoritativen vir v druge sodbe in celo v zakon o verski svobodi kot nekaj, kar je ugotovljeno, priznano in nevprašljivo, čeprav se je od leta 1927 veliko spremenilo v dojemanju religije, pa tudi v religiji sami. S tem so hoteli nakazati odgovornost in odprte možnosti ustavnega sodstva pri urejanju družbenih razmer, družbenega sistema, zlasti pa nazorskih, ideoloških in kulturnih zadev.

Gospodarska ureditev v Jugoslaviji je bila zelo zapletena, nedvomno tudi neučinkovita, a prav kompleksnost je značilnost, tuja totalitarizmu.

V zadnjem primeru pa je ustavno sodišče pristopilo k zadevi drugače. Čeprav pojem totalitarizma ni pravna kategorija, se ustavno sodišče ni sklicalo na noben vir pri označevanju tega, zakaj bi naj bila ureditev, ki ji je predsedoval Josip Broz Tito, jasno, povsem brez zadržka in časovno neomejeno »totalitarna«.

A koliko je res in koliko je mogoče ureditev Titove Jugoslavije res označiti kot »totalitarno«? Namen tega besedila ni opravičiti to politično ureditev, a vendar se je treba vprašati, koliko je označba »totalitaren« upravičeno vezana na politično ureditev Titove Jugoslavije.

V politični znanosti je najbolj uveljavljeno dojemanje pojma totalitarizma po Friedrichu in Brzezinskem v sloviti knjigi Totalitarna diktatura in avtokracija (1956). Upoštevali bomo, v prid izvajanju sodišča, da je totalitarizem spoznavno in znanstveno ustrezen pojem, čeprav ga v literaturi neredko izpodbijajo.

Za presojo, ali je bila komunistična ureditev v Sloveniji in Jugoslaviji totalitarna, sta morda najbolj pomembna 4. in 6. element razčlembe pojma totalitarizma po Friedrichu in Brzezinskem. Omejili se bomo na: (4.) tehnološko omogočen popoln nadzor nad učinkovitimi sredstvi množičnega komuniciranja in (6.) centralno kontrolo celotnega gospodarstva prek birokratske koordinacije nekoč neodvisnih gospodarskih podjetij – kot nenadomestljivi lastnosti totalitarizma.

Razmišljanje o tem, kaj je bilo bistvo organizacije gospodarstva v Titovi Jugoslaviji, kdo je upravljal gospodarske entitete, kdo je bil formalni in kdo dejanski gospodar, je sicer precej zapleteno. Ne moremo verjeti tedanjim uradnim trditvam, da so delavci v celoti in morda tudi neposredno upravljali gospodarske entitete, vendar raziskave Županova kažejo, da je bila zastopana tudi ta komponenta, čeprav ni bila prevladujoča. Presoja o naravi gospodarstva tudi ne more biti enaka. Jugoslovansko gospodarstvo so raziskovali številni, predvsem ameriški ekonomisti (Chowdhury, Estrin, Furbotn, Grubaugh, Stollar Plummer, Fleming in Sertic, Ward, Vanek, D’Andrea Tyson idr.), tudi vodilni (Marschak). Upoštevajoč avtonomnost gospodarskih osebkov in odsotnost komandnega gospodarstva je D. Rusinow leta 1967 ugotovil, da države »ne moremo razumno oklicati za totalitarno«.

Ustavno sodišče ni dokazalo tistega, česar tako ni možno dokazati: da bi bila Titova država totalitarna.

Vsekakor so bile v Jugoslaviji gospodarske entitete (podjetja) strukturirane, imele so avtonomne pristojnosti in v 60. letih nikakor niso delovale tako, kot naj bi totalitarne ureditve, kot izvrševalci ukazov nekih centralnih birokratskih instanc, brez vpliva denarnega gospodarstva. V gospodarstvu so imele tako zvezna oblast kot oblasti republik (od leta 1971 tudi pokrajin) velike pristojnosti, slednje pa zlasti, ko je šlo za investicije. Zvezni splošni investicijski sklad je bil odpravljen leta 1963, ostalo pa je zvezno financiranje nerazvitih delov Jugoslavije, čemur ni mogoče očitati, da je bil totalitaren instrument. Seveda je bila gospodarska ureditev zelo zapletena, nedvomno tudi neučinkovita, prav kompleksnost pa je značilnost, tuja totalitarizmu.

Posebej je treba omeniti, da so imeli zahodni znanstveniki precej odprte možnosti za raziskovanje, kar prav tako kaže na odsotnost totalitarnosti.

Veliko bi lahko razpravljali tudi o medijskem monopolu. Ali so in kdaj so bili dopuščeni odkloni od domnevnega komunističnega enoumja? Vsekakor lahko takoj zatrdimo, da je bilo kulturno življenje bogato, tiskale so se knjige, uprizarjale gledališke predstave, ki niso bile združljive s komunističnimi stališči. Pri tisku bi bila analiza zahtevna, čeprav bi gotovo naleteli na jasne medrepubliško-pokrajinske razlike.

Zato se bomo zadeve lotili z morda najbolj kočljivega konca. Za določanje totalitarizma je zelo pomemben tudi odnos do verskih skupnosti, ker totalitarna ideologija izključuje tako druge nazore z absolutnimi vrednotami kot organizacije, ki na tem slonijo. Tudi Jugoslavija ni bila zgled spoštovanja verskih svoboščin. Pa vendar, ali je bila totalitarna? Zakonodaja iz 70. let, sprejeta v republikah in pokrajinah, je dovoljevala registracijo verskih skupnosti brez kakršnihkoli vsebinskih pogojev za registracijo. Število verskih skupnosti je narastlo, v nasprotju s tem, kar bi naj bilo značilno za totalitarizem.

Verski tisk je bil na tej tehnološki stopnji razvoja osrednjega medijskega pomena. Leta 1966 so verske organizacije izdajale 65 časopisov v skupni nakladi 3,591.000 izvodov, leta 1987 pa so »verska društva, združenja in cerkve« izdajale 99 časopisov z naklado več kot 3,700.000 izvodov (statistični bilteni). Poleg tega so verske ustanove izdajale številne druge periodične in druge publikacije. To pomeni ne samo, da je bil verski tisk dostopen, temveč da so občani utegnili biti pod velikim informativnim vplivom verskih skupnosti, celo v sredini komunističnega obdobja, daleč pred znaki razpada režima in države. Ta aktivnost verskih ustanov na medijskem prizorišču jasno zanika trditev o medijski totalitarnosti, saj so imele prav komunizmu najbolj oddaljene ideološke opcije precejšnje možnosti za medijsko delovanje. Gotovo bi bilo mogoče trditi, da ni bilo tako ves čas Titove Jugoslavije, da verske skupnosti niso imele takšnih možnosti in jih niso uresničevale. Vendar je pluralizem verskih skupnosti segal na medijsko področje že od 60. let. Mogoče sicer verski časopisi niso imeli vedno in povsod dostopa do državnih stojnic za prodajo časopisov, vendar ni podatkov, da bi tovrstno pošto preprečevali. Seveda to ne pomeni, da ni bilo drugih omejevanj tako medijev kot verskih skupnosti in da ni bilo arbitrarnih prepovedi posameznih številk časopisja in sankcij zoper avtorje. Vsekakor pa ni mogoče trditi, da je šlo za monoliten ideološki totalitaren medijski blok. Občani so imeli dostop ne le do verskega tiska, temveč tudi do izbire znotraj njega. (To je v popolnem nasprotju s stanjem v Sovjetski zvezi, kjer se je vse do leta 1990 tiskal samo Žurnal Moskovskega pravoslavnega patriarhata.)

Ne moremo trditi, da je bila Titova Jugoslavija zgled sistema delitve oblasti. Pa vendar je bil pri Titu vzvod institucionalne narave, ki je preprečeval njegovo neomejeno oblast. To sta bili večnacionalna sestava in federalna ureditev.

Naj omenimo še nekaj vprašanj, ki se vsiljujejo. V totalitarni diktaturi so, po Friedrichu in Brzezinskem, ostali funkcionarji samo lieutenants, pomočniki za bojevito izvrševanje ukazov diktatorja. Nimajo nikakršnih samostojnih pristojnosti, oblast pa ni bila medsebojno uravnotežena in omejevalna. Ne moremo trditi, da je bila Titova Jugoslavija zgled sistema delitve oblasti. Pa vendar je bil pri Titu vzvod institucionalne narave, ki je trajno in korenito preprečeval njegovo neomejeno oblast. To sta bili večnacionalna sestava in federalna ureditev. Ali je bila federalna ureditev le utvara, okras totalitarne oblasti? O tem bi bilo mogoče veliko razpravljati, razprave so že bile in še bodo, vendar je danes očitno, da so bila zagovarjanja republiških-pokrajinskih interesov stalnica, vsaj po poteku 50 let, stalnica, ki je vodila k vse bolj izrazitim, ne samo sporom, temveč latentnim dezintegracijskim tendencam in krizam, ki so pripeljale do nujnega razpada. Že leta 1962 je na seji Izvršilnega komiteja KPJ Tito ob ocenjevanju poteka sej zvezne vlade, kjer so se sprejemali različni gospodarski ukrepi in ki jih je skupina poslancev iz ene federalne enote (Slovenije) demonstrativno zapustila, izjavil: »Kakšne so to razprave! Pride do tega, da se človek vpraša, ali je ta naša država res zmožna še preživeti, ne da bi razpadla.« To meče neko luč tako na integracijo Jugoslavije kot tudi na razmerja znotraj vodilne strukture, kjer je vedno vsakdo vlekel »na svojo stran«, četudi je bilo to daleč od javnosti. Omenjene besede tudi niso besede nekega totalitarnega diktatorja, navdihnjenega s svojo ideološko misijo, temveč zaskrbljenega voditelja. Vsekakor pa takšne razmere niso razmere totalitarizma. Gre za leto 1962, kar je več kot desetletje pred definitivno ureditvijo Jugoslavije, kot je dočakala ustanoviteljevo smrt (ustava iz leta 1974, kjer so republike opredeljene kot države in opremljene tudi z ministrstvi za zunanje in obrambne zadeve). Še pred tem so se ’osamosvojile’ obveščevalne službe (po padcu Rankovića, leta 1966, so te službe delovale dokaj samostojno, tako da se na primer za dogodek v Velikovcu ne omenja odgovornost osrednjih jugoslovanskih oblasti, čeprav je za totalitarne države značilno, per definitionem, da so centralistične, represivne sile pa so neposredno podrejene diktatorju).

Vsiljuje se tudi vprašanje drugih lastnosti, ki se omenjajo v literaturi kot elementi totalitarizma, zaradi katerih bi se utegnilo zatrjevati, da je bila Titova oblast totalitarna. Takšna bi bila trditev, da je izvajal ’čistke’, da je samo ’trepnil z očmi’, pa so bili odstavljeni nekateri komunistični voditelji, kar naj bi bilo značilno za totalitarizem. Danes vemo, da sistem ni tako deloval, vsekakor ne po letu 1960, in da Titova odstranjevanja voditeljev niso bila posledica njegove ’muhe’ kot despota:

1. slovensko republiško vodstvo je ubranilo Kardelja, ki je ostal njegov ’najbližji sodelavec’ do svoje smrti in ’arhitekt ustavnosti’. Leta 1962 je namreč Tito hotel odstaviti Kardelja in ga je izoliral, vendar je slovensko vodstvo s svojim enotnim nastopom Kardelja ubranilo;

2. Titova odstranitev hrvaškega republiškega vodstva leta 1971 je sledila šele velikim nemirom med hrvaško mladino, ko so vodstvu dogodki ’ušli z vajeti’, ne pa, ko je to vodstvo sprožilo razprave o nacionalnem vprašanju;

3. srbsko vodstvo je bilo odstavljeno leta 1972 šele po dolgih sporih med srbskim vodstvom in Titom, kjer se je srbsko republiško vodstvo uprlo Titovi zahtevi po odpustitvi osmih učiteljev beograjske univerze, ki so se ’zoperstavljali Titu’ in so njegovo vladavino označevali za ’karizmokratično’.

Zelo težko bi bilo analizirati vladajočo ideologijo s strani njene predpostavljene totalitarne narave. Friedrich in Brzezinski trdita, da je v Sovjetski zvezi v ideologiji proletariat nadomestil tisto, kar gre v demokratični družbi narodu. Vendar brez globlje analize vidimo, da v ideoloških besedilih vedno piše o ’delavskih razredih naših narodov’ in celo ’narodnosti’, sam Tito pa je ves čas govoril o ’bratstvu in enotnosti ’ naših narodov. Torej, abstraktni eshatološki pojem proletariata ni nadomestil etničnih skupin. Nasprotno, vsi vpogledi kažejo na primat te kategorije, vsa zvezna vodstva pa so vedno paritetno oblikovana, iz česar je izšlo celo načelo, ki je preprečevalo učinkovitost in to, da bi narode nadomestil sicer čislani proletariat.

Ob branju ideoloških pisanj se ves čas srečujemo s trditvami, ’da socializem pravzaprav popolnoma uveljavlja nacije’, da je ’domnevni internacionalizem’ pravzaprav ’lažni avantgardizem’ (Resolucija Osmega kongresa ZKJ), ali pa, da je znotraj Jugoslavije, ’spoštovanje nacionalne suverenosti in enakopravnosti’ … ’temeljni pogoj za sodelovanje med republikami’ (Deveti kongres ZKJ), kar lahko razumemo kot oceno o pomanjkanju sodelovanja.

V zvezi s prej zapisanim Hannah Arendt omenja, da totalitarizem drobi, atomizira družbo, ustvarjajoč ali ohranjajoč brezoblično pasivno množico, ne pa ustvarja strukture. Arato pa isto misel izraža s trditvijo, da totalitarne ureditve uničujejo institucije, avtoritarne pa se na njih naslanjajo, zlasti ’zatiralno pravo’. Vsekakor, Titova vladavina, tudi če ni zgledno spodbujala razvoja civilne družbe, je spodbujala in celo vsilila institucionalizacijo republik in pokrajin, da drugih institucij in kvaziinstitucij, kjer je ’bogastvo’ institucij dobivalo groteskne razsežnosti (stopnje organizacij združenega dela, samoupravne interesne skupnosti s svojimi zbori), ne omenjamo.

Ustavno sodišče torej ni dokazalo tistega, česar tako ni možno dokazati: da bi bila Titova država totalitarna. Pa čeprav je imela tudi takšne značilnosti, zlasti pred letom 1960, če strogo sodimo tej državi. Kakšnega političnega tipa je bila torej Titova država? Linz in Stepan, ugledna politologa, ki proučujeta prehod v demokratično družbo, v svojem klasičnem delu s spoštovanjem navajata, da »teoretiki demokracije umeščajo Titovo – socialistično federativno Jugoslavijo v drugačno kategorijo v primerjavi z drugimi komunističnimi sistemi, ker so verjeli, da je delavsko samoupravljanje oblika demokracije in da bi se lahko ta pozitivno razvijala«.

Titove vladavine znanstveno ne moremo prišteti k totalitarizmu, vsaj od 60. let ne. Številni politologi na Zahodu so to ugotovili že tedaj.