Omejevanje referenduma

Omejevanje referenduma v neki državi je mogoče videti le kot nezaupanje v državljane. Res je, tudi v naši državi smo imeli kopico referendumov, in to »uspelih«, na podlagi katerih bi lahko podvomili o zdravi pameti državljanov. Omenimo samo referendume o izbrisanih, o oploditvi samskih žensk, o družinskem zakoniku. Ali pretiravamo s trditvijo, da je na njih zaslepljena večina odločala o pravicah manjšine? Odgovor je jasen: ne, ne pretiravamo. Toda z omejitvijo referendumske pobude celo o teh vprašanjih (pravicah manjšin) bomo državljane obsodili na nestrpnost, nepripravljenost sprejemanja manjšin.

Velika težava preteklih referendumov je bila tudi, da se državljani na njih niso toliko izrekali o samih referendumskih vprašanjih, temveč bolj o zaupanju oziroma nezaupanju v politično opcijo na oblasti. Največkrat je bilo tako, da se je opozicija prek referenduma maščevala vladi, zlorabila politično telo in tudi čustva vsakokratnih predlagateljev referenduma. Tako smo zamudili možnost plemenitenja javnega političnega prostora, poglabljanja kakovosti javne razprave. Dovolj je preleteti forum katerekoli medijske hiše in nam bo jasno, kaj smo zamudili. Velika večina razprav na forumih je žalostni kazalec demokratične zavesti pri nas. Toda ali lahko za to preprosto krivimo le množice državljanov ali pa bi morali pokazati tudi na politične elite, ki kakovostne javne razprave niso želele spodbuditi in so si z referendumi nabirale politične točke?

Z omejitvijo referendumske pobude bomo tudi to stanje pustili nedotaknjeno. Očitno je, da so politične elite svoje točke unovčile, na državljane pa pozabile. Pred časom sem prevajal knjigo, v kateri piše:

»Po eni razlagi daje trenutno stanje demokracije ljudem zelo malo spodbude za pridobitev političnega znanja ali veščin. Naprošeni so, da vsaka štiri ali vsakih pet let izberejo med strankami, in to je vse. Ker je poleg tega razumevanje podrobnosti posameznih programov navadno nepomembno, vam za takšno izbiro ni treba veliko vedeti o politiki. Tako se spoprimemo z vprašanjem o jajcu in kuri. Obči javnosti bi bilo tvegano prepustiti sprejemanje pomembnejših političnih odločitev, razen če nima strokovnega znanja in informacij, potrebnih za dobro presojo; toda spodbude za pridobitev teh nima, če ji niso prepuščene pomembne odločitve. Ali nas mora skrbeti, da ostaja naša demokracija nepopolna, dokler je politična vloga navadnih državljanov omejena predvsem na oddajo glasu na volitvah in nemara še na občasno dejavnost, ko je v igri kakšen njihov delni interes (denimo sprejetje načrta, ki predlaga novo cesto ali gradnjo stanovanj na njihovem dvorišču)? Sam mislim, da bi nas moralo. Beseda ’idiot’, izvirajoča iz grškega termina idiotes, opisuje nekoga, ki se je popolnoma umaknil v zasebnost in se ni udeleževal javnega življenja v mestu. Ker se danes večinoma ne trudimo več razumeti politike, smo tudi mi idioti; navajeni na popolno prepustitev politične avtoritete v roke izvoljenih predstavnikov.« (David Miller, 2007)

Politične stranke so institut izrabljale za dnevnopolitično obračunavanje, sedaj pa bi stanje, ki so ga povzročile, rade popravile tako, da bi kaznovale državljane.

Vidite, o čem je govor? O skromni spodbudi, ki jo imajo državljani za politično odločanje, o samoumevni ideji, da je državljanom tvegano prepustiti odločanje o pomembnejših političnih odločitvah, o vsiljenem idiotizmu državljanov. Ampak omejevanje pravice do referendumov samo še zmanjšuje spodbudo državljanov in povečuje njihov (naš) idiotizem.

Ali ni veliko bolj res, da je, če se gremo demokracijo, preprosto treba tvegati in izpeljati učno dobo demokratičnega odločanja in netenja javnih razprav do konca? Dandanes mnogi kažejo na Švico in njen vzporedni sistem posredne in neposredne (referendumske) demokracije. Radi nas opomnijo, da se tam odločajo tudi o izjemno pomembnih vprašanjih – denimo o pokojninski reformi, o čemer se po novem pri nas ne bi več mogli. Toda kako se lahko Švicarji zrelo odločajo? Ali so v načelu in v povprečju inteligentnejši kakor državljani Slovenije? Odgovor je tudi tokrat jasen: niso. Vendar imajo prednost – rešili so vprašanje o jajcu in kuri. Demokracijo so vzeli zares; tvegali so in učno uro demokratičnega odločanja izpeljali do konca. Rečeno po šolsko: maturirali so, odrasli, v nasprotju z nami.

Ob omejevanju referendumskih pobud se lahko vprašamo še, ali so politične elite kaj sposobnejše za politično odločanje. Odgovor smo že nakazali, ko smo jih obremenili s krivdo za žalostno zgodovino referendumov v naši državi. Že zgolj to, da so institut izrabile za dnevno politično obračunavanje, jih ne kaže v kompetentni luči in sedaj bi stanje, ki so ga povzročile, rade popravile tako, da bi kaznovale državljane.

Še več, tudi če gledamo zgolj načelno, bi zelo težko trdili, da je neki poslanec – izvolite, izberite si kateregakoli – kaj bolj usposobljen za odločanje o pomembnih političnih vprašanjih, kot ste vi. Ali ni prej res, da za večino vprašanj že vnaprej vemo, kako bo glasoval, namreč po strankarskem ključu? Se vam ne zdi neverjetno, da se poslanci neke stranke prav o vseh vprašanjih, o katerih presojajo v mandatu, odločajo enako? Ali so njihova stališča zares tako enotna? In sedaj bi vam ti poslanci odvzeli neko pravico, ki je bila dobro mišljena, ko je bila zapisana v ustavo.

Omejevanje referendumske pobude je napaka. Je v službi elit, ki vam jemljejo ostanke socialne države, ki vas želijo prepričati, da je kriza naravno dejstvo, da je pot iz nje ena sama, zaradi česar vas vsak dan znova prestrašijo s kakšnim strokovnjakom, ki sanja o Angeli Merkel, tako da se nazadnje vdate in udobno zrušite v nekaj idiotskega, v kvazidržavljana, ki se bo vsaka štiri leta ujel na predvolilni golaž.