Kritika / Theodore Zeldin: Intimna zgodovina človeštva

+ + + +

Ne, naslova ne gre vzeti dobesedno, avtor ne predstavlja zgodovinskega pregleda človeške intime.

Toda naslovne besede jasno merijo na drugačnost od klasičnih zgodovin vladarjev in njihovih imperijev, a tudi ob Braudela in proučevanja razvoja institucij in mrež menjave, in še toliko bolj od zgodovinopisja vsakdana.

Zeldin prelomi na dveh mestih: kot temo vzame običajnega človeka, kot metodo vključi oralno zgodovino v obliki intervjujev. Kaj torej išče zgodovinar? Sledi vprašanjem: kako so nekateri ljudje postali imuni na osamljenost? kako je radovednost postala ključ do svobode? kako se je razvila umetnost bežanja pred težavami, a ne tudi umetnost tega, kam zbežati? zakaj očetje in njihovi otroci počasi spreminjajo zahteve, ki jih imajo drug do drugega? kako popotniki postajajo največji narod na svetu in kako so se naučili videti še kaj drugega kot samo tisto, kar iščejo? zakaj ljudem ni uspelo najti časa, da bi živeli več življenj? Et simile.

Ustavimo se pri poslednjem vprašanju. Pisec začne s primerom kirurginje, ki je raztrojena, saj ima poleg izbranega poklica še dve želji, ki se jima vdaja: pisanje kratkih zgodb in slikanje. Od tod preide v refleksijo: kako lahko realiziraš še drugi del sebe? Na voljo nimaš veliko časov, žrtvuješ lahko kvečjemu družino. Zdaj Zeldin preide iz zgodovinarja v sociologa, ko predstavlja funkcijo dneva odmora v tednu, najprej sobote, nato še nedelje, nakazuje na ponedeljek kot dolgi dopust v tednu, na koncu še bolj radikalno: leto predaha v življenju, zakaj ne kar sedem let pavze?

Iz zgodovine smo tako prešli v politični aktivizem, ki pa je revolucionaren. Denimo – vsakdo ima pravico do leta delno plačanega dopusta, da premisli, če želi spremeniti smer in vrednote svojega bivanja.