Kritika / Public Image Ltd: This Is PiL

+ + +

Ko se po dvajsetih letih premora na glasbeno sceno vrne skupina, kakršna je Public Image Ltd, ni nenavadno, če si pred poslušanjem novega materiala malce previden. Kaj pričakovati od zasedbe, ki je nastala daljnega leta 1978, ko je Johnny Rotten po razpadu punk skupine Sex Pistols in s ’preimenovanjem’ nazaj v Johna Lydona, kar je njegovo pravo ime, zbral novo post punk zasedbo – njeni člani so bili še kitarist Keith Leven, basist Jah Wobble in bobnar Jim Walker – in jo poimenoval Public Image Ltd?

Prvo ploščo, naslovljeno First Issue, so izdali že prvo leto obstoja in denar zanjo vzeli kar iz svojih žepov. Zasedba je veljala za eno najinovativnejših tistega časa, njeno glasbo pa je v primerjavi z glasbo skupine Sex Pistols zaznamoval precej bolj eksperimentalen zvok. Sledilo je še sedem studijskih izdelkov in številne menjave članov, leta 2009 pa se je začelo šušljati o njihovem ponovnem vstajenju.

Omogočil naj bi ga denar, ki ga je Lydon zaslužil s snemanjem televizijskega oglasa za maslo, kar je povzročilo izredno skeptične odzive številnih oboževalcev. V treh desetletjih jim je uspelo nabrati pisano množico sledilcev, ki prihajajo iz prav vseh generacij, a čeprav so se zadnja leta pustili prepričati tudi v kakšno komercialno zgodbo, so z vrnitvijo v studio ponovno pridobili njihovo zaupanje. Zgodba novega, devetega studijskega izdelka se je zares začela pred dvema letoma, ko se je ena prvih in najvplivnejših new wave skupin z željo, da ohrani samostojnost, odpravila na turnejo in na njej zbrala denar za snemanje novega ploščka. Od začetkov se torej ni veliko spremenilo. Poleg Lydona sta danes v zasedbi še dva stara člana, kitarist Lu Edmonds in bobnar Bruce Smith. Pridružil pa se jim je še basist Scott Firth, ki si je svojčas kruh služil tudi z igranjem v zasedbi Spice Girls. Album z dvanajstimi komadi so izdali v samozaložbi in še naprej delajo glasbo, kakršno si želijo sami. Bledolični rdečelasec Lydon je deževno otoško okolje medtem sicer zamenjal za sončni Los Angeles in se nekoliko omehčal. Album, za katerega je sam naredil tudi naslovnico, se začne z manifestom This Is PiL in nadaljuje v disco dubiš maniri s skladbo Deeper Water. V skladbi Human se do Anglije vedno kritični Lydon znajde v nekoliko protislovnem položaju, ko slavi pretekle čase kraljevine in pogreša vrtnice ter leta, ko nogomet še ni bil en velik zeh. Najbolj pop komad plošče je gotovo ragga bass Lollipop Opera. No, naj Lydon prepeva ali govori, kot to denimo počne v komadu The Room I Am In, v katerem razpreda o drogah in socialnih stanovanjih, suvereno ohranja nekdanjo slavo zasedbe, ki sicer ne pokaže nič kaj novega, a tudi ne razočara.