Minimalizem in filmska glasba

Festival Ljubljana, eden naših najstarejših festivalov, specializiranih za klasično glasbo, jazz, opero in gledališče, je pred štirimi leti gostil Ennia Morriconeja, minuli teden pa je na oder Križank pripeljal še enega slovitega skladatelja filmske glasbe, Michaela Nymana. Glasba, ki jo je napisal za film Klavir, je z več kot tremi milijoni prodanih plošč celo najbolje prodajani soundtrack vseh časov, globoko sled pa je Britanec v svoji polstoletni karieri pustil tudi v minimalizmu.

Menda je prav Nyman za to specifično, na ponavljanju fraz in motivov zasnovano izraznost prvič uporabil termin »minimalizem«, pa čeprav ga le redko zasledimo v ožji druščini skladateljev, ki so v šestdesetih letih radikalno spremenili podobo sodobne klasične glasbe. Deloma to lahko pripišemo dejstvu, da se je minimalizem uveljavil predvsem v povezavi z newyorškimi skladatelji, deloma pa tudi Nymanovi navezanosti na izročilo baročne glasbe.

Toda ob Brianu Enu je gotovo tisti neameriški ustvarjalec, ki se je s svojo glasbo najbolj približal čislani newyorški minimalistični struji. Vselej ga je zanimala (tudi) avantgarda, to potrjuje njegova knjiga Eksperimentalna glasba: Cage in onkraj, ena temeljnih teoretskih študij vpliva Johna Cagea na skladatelje sodobne klasične glasbe, navsezadnje pa tudi njegovo tesno sodelovanje s filmskim posebnežem Petrom Greenawayem v osemdesetih letih, ob katerem ga je prvič spoznala tudi širša glasbena javnost.

Nekaj skladb, nastalih v sodelovanju z Greenawayem, smo slišali tudi na sredinem koncertu, katerega osrednji del je tokrat zavzelo delo NYman with a Movie Camera, nadgradnja glasbenega zapisa, ki ga je ustvaril za kultni film Mož s kamero Dzige Vertova. Njegovo študijo sovjetske družbe Nyman v svojem delu skozi lastne filmske posnetke razširi na svojo izkušnjo sveta, kulture in življenja, v kateri na estetski premisi (kritično) obravnava različne družbene pojave.

Podobno druženje filmskih posnetkov in glasbe je pred nekaj leti v Kapelici predstavil minimalistični skladatelj Phill Niblock. A drugače od njega je Nyman svoje filmske posnetke pospremil z živo odigrano glasbo. Sam za klavirjem, družbo pa mu je delal še enajstčlanski (stalni) ansambel, ki je brezhibno izvedel tokrat precej bolj minimalistično glasbo, kot smo je bili od Nymana vajeni zadnja leta.

Morda so bili zaradi tega tokrat nekoliko prikrajšani ljubitelji njegovih emotivnejših del, smo pa zato uživali tisti, ki nam je bližja njegova drznejša glasba. Med koncertom se sicer ni bilo mogoče povsem izogniti občutku, da se glasba nekoliko preveč togo opira na Nymanovo teoretsko podkovanost, a vendarle smo Križanke nazadnje zadovoljni zapustili privrženci različnih glasbenih profilov.

To pa je v sodobni klasični glasbi prej izjema kot pravilo ...