Evropska centralna banka

Evropska centralna banka (ECB) je ustanova, ki opredeljuje in vodi monetarno politiko EU, je pa razmeroma oddaljena od vsakdanjega zanimanja medijev. Njen pomen za vsakdanje življenje vsakega od nas je kljub temu strahotno velik. Nacionalne centralne banke so samo še del t. i. Evropskega sistema centralnih bank in morajo delati v skladu s smernicami in navodili ECB. Bistvo pravne ureditve, po kateri deluje ECB, je: prepoved kreditiranja držav članic EU ali same EU; določitev ohranjanja stabilnosti cen, torej nizke inflacije kot hierarhično najvišjega cilja ECB; neodvisnost ECB, saj ne sme sprejemati navodil od kogarkoli, še zlasti ne od EU in držav članic.

V pravi meri so vrednote, ki jih ta pravna ureditev upošteva, tudi dejansko ustrezne in sprejemljive. Če pa jih razumemo skrajno široko, vrhovno in neomejeno, so globoko ideološke, ekonomsko škodljive, namesto strokovnosti pa odsevajo zgolj politična prepričanja neoliberalne religije.

Tako si je ECB zastavila cilj, naj inflacija na evrskem območju ne preseže dveh odstotkov na leto. ECB predvsem posredno vpliva na obrestne mere na evrskem območju, ki so pri bankah na voljo podjetjem in potrošnikom. Če so te nizke, je kreditov več, več pa je tudi porabe in naložb, zato je inflacija višja. Višje obrestne mere seveda delujejo v prav nasprotni smeri. Kljub delni vključitvi ECB v lajšanje posledic gospodarske krize je to še vedno izjemno konservativna ustanova, ki svoje temeljne obrestne mere do pred kratkim ni nikoli spustila pod odstotek na leto.

Brez dvoma je hiperinflacija ogromno zlo. Preprečuje vsako smiselno gospodarsko načrtovanje, uničuje težko pridobljene prihranke in močno otežuje opravljanje vsake podjetniške dejavnosti. Vendar je eno strah pred hiperinflacijo (torej inflacijo v višini vsaj nekaj sto odstotkov na letni ravni), drugo pa strah pred nekoliko zvišano inflacijo, ki se je finančni krogi bojijo kot hudič križa. Razlog za ta strah na prvi pogled ni ekonomsko razumljiv. Ni znanih ekonomskih študij, ki bi, denimo, jasno povedale, da je inflacija v višini dveh odstotkov na leto za gospodarstvo boljša kot inflacija v višini desetih odstotkov na leto. Priznani korejski ekonomist Ha-Joon Chang opozarja, da je imela Južna Koreja v času najvišje gospodarske rasti inflacijo, ki je znašala od 17 do 20 odstotkov na leto. Paul Krugman se zavzema za rezanje obrestnih mer in meni, da zgolj zaradi tega inflacija ne more in še nikoli ni kar eksplodirala – hiperinflacije so bile zgodovinsko posledica zgolj tiskanja denarja zaradi financiranja proračunskih prihodkov. Ameriški ekonomist Dean Baker meni, da imajo centralne banke odgovornost podpreti gospodarstvo in pripomoči k polni zaposlenosti. V ta namen morajo meriti na višje inflacijske stopnje, vse do šest odstotkov na leto, kar je predlagal nekdanji glavni ekonomist IMF-ja Ken Rogoff.

Strahotne družbene posledice brezposelnosti so bistveno hujše od posledic malo višje inflacije.

Strah finančnih elit pred vsako inflacijo, ki je višja od odstotka ali dveh na leto, ni strokovno utemeljen. Gre za izrazito oportunističen položaj. Glavni interes elit je vzdrževanje visokih realnih donosov iz finančnih instrumentov s fiksno obrestno mero. Zato je zanje ključnega pomena zelo nizka inflacija, pa čeprav je zanjo potrebno okolje visokih obrestnih mer, ki duši zaposlenost. Visoke obrestne mere praviloma tudi krepijo valuto in varujejo finančne vlagatelje pred padcem njene vrednosti. Za »spodnjih 99 odstotkov« pa bi bila bistveno boljša kombinacija nekaj višje inflacije, rasti in visoke zaposlenosti. Vsaj delno inflacijsko indeksiranje plač, ki je uveljavljeno v številnih evropskih državah, bi še dodatno ublažilo vplive inflacije na položaj nižjega in srednjega razreda. Poleg tega inflacija lajša breme odplačevanja fiksnih kreditov, kar je spet v škodo finančne aristokracije. Po drugi strani je ravno povečana inflacija pomagala pri odplačilu večine orjaških dolžniških bremen, ki so bila v zgodovini uspešno odplačana (tudi ameriških državnih dolgov po prvi in drugi svetovni vojni).

Ključna je izbira med inflacijo in brezposelnostjo. Strahotne družbene posledice brezposelnosti so bistveno hujše od posledic malo višje inflacije. Depresija, družinsko nasilje, alkoholizem, revščina, bolezen in smrt. V bilancah finančnikov očitno ne štejejo nič.

Potrebna je sprememba ustavne strukturiranosti ECB v smeri povečanja političnega demokratičnega nadzora nad njo in zmanjšanja njene neodvisnosti, da se med njene naloge enakovredno protiinflacijskemu boju postavi spodbujanje rasti in zaposlenosti, da se ji v izjemnih primerih dopusti neposredno kreditiranje držav ter da se spremenijo merila za kadrovanje v to mogočno ustanovo.

Problematika ECB je šolski primer institucije ali sklopa pravil, ki je – enako kot pravilo o izravnanem proračunu – na prvi pogled videti tehničen, strokoven in politično nevtralen. Dejansko pa gre le za refleksijo politično skrajno desnega pogleda na vodenje ekonomske politike. Zato je naloga pravne stroke, da predlaga in pomaga uveljaviti boljšo in demokratičnejšo ureditev položaja centralne banke na ravni EU.