Maja Novak

Maja Novak

27. 7. 2012  |  Mladina 30  |  Ihta

Od krize nas ne bo pobralo

Pač pa Žiga Žaga žaga vejo svojega jezika

Kakšna škoda. Ko bi pred dobrim tednom dni našla koga, ki bi šel z mano stavit, ali bo Janša res predlagal glasovanje o zaupnici, bi obogatela. Tako pa potencialnih žrtev ni bilo, ker so se vsi strinjali z mano, da spet samo gledamo telenovelo. Prvi so v podkrepitev svojega mnenja navajali slo po oblasti, drugi, ki poznajo italijanski sodni sistem in njegove težave z nedotakljivostjo nekaterih obtožencev tako de iure kot de facto, so rekli samo: »Berlusconi,« neka Urška pa je prav mogoče rekla nekemu Janezu: »Pa menda ne boš prav danes vrgel puške v koruzo, ko pa imam prvič v življenju priložnost, da nastopim v javnosti kot prva dama!« Besedi »prva dama« je nato na dan neglasovanja o zaupnici uporabila tudi večina medijev. Hecno, vse do tedaj sem bila prepričana, da je prva dama gospa Barbara Türk.

Žerjavove »katastrofe« potemtakem ni bilo, ne Erjavčeve »katasthofe« ne nove oblastiželjne koalicije, ki bi ji botroval, glej čudo, Erjavec; Urška pa je lahko vedrega lica spremljala soprogo morda najbolj nekoristnega, zato pa zagotovo ne najslabše plačanega človeka na svetu, generalnega sekretarja ZN, skozi kobilarne in pred uniformirane tabornike z njihovim soldaškim: »Zdravo, zdravo, zdravo!« Samo še dirndl je manjkal.

Medtem pa se je v senci te telenovele skoraj povsem neopaženo zgodilo nekaj za narodov blagor dosti bolj pogubnega. Maturirala je nova generacija dijakov, tokrat z nadpovprečno bleščečimi rezultati. (Čeprav so ti mladci drgnili gimnazijske klopi štiri leta, Janševo vlado pa imamo šele žalostnih sedem mesecev, je tudi ta učni uspeh nedvomno njena zasluga.) Minister Žiga Žaga (glede na njegovo izjavo je težko reči, ali kot minister za šolstvo ali kot minister za (ne)kulturo) je ob tem maturantom svetoval, naj si nikar preveč ne ženejo k srcu, če so malce manj kot zlati, saj je tudi »Friderik Pregl opravil maturo šele potem, ko je naredil popravni izpit pri slovenščini, pa je vendar dobil Nobelovo nagrado«.

Povsem mogoče je, da je Žiga Žaga v vlogi ministra za samoobrambo s tem hotel od svoje malenkosti odvrniti osti številnih kritikov, ki so ga že večkrat zasačili pri prav nemarno slabi rabi maternega jezika. Podatek o Preglu je očitno preplonkal s slovenske Wikipedije, žal pa ni bral dovolj dolgo, da bi ugotovil, kako je Pregl Nobelovo nagrado leta 1923 dobil kot samooklicani Nemec, rojen in šolan pod Habsburžani ter pozneje živeč in delujoč v Avstriji. A naj bo tako ali drugače, Turkovo sporočilo je jasno: maternega jezika vam ni treba gojiti, spoštovati in izboljševati. Pomembno je le, da ste »fahidioti«.

Naroda torej ne poberejo krize ne vojne, lahko pa izumre zaradi politikov, kakršen je naš minister za več resorjev neumnosti.

Tako razmišljanje je za preživetje Slovencev usodnejše od sleherne zaigrane nezaupnice in sleherne krize. Navsezadnje med recesijo lahko umre kvečjemu kakšna osamela upokojenka, kak izbrisanec, kak zidar brez zdravstvenega zavarovanja ali kak pregovorno zapit kulturnik, narod pa ne. Podobno je z vojnami. Kar Nemce poglejte: bili so prvi med mnogimi, ki so jih do tal stolkle svobodoljubne ameriške bombe, danes pa naši državljani, nadejajoč se delovnega vizuma, cele noči taborijo na pločniku pred njihovim veleposlaništvom (teh tabornikov Urška in Ban Ki Munova žena nista obiskali), za nameček pa imajo še gospo Merklovo, ki soli pamet vsej Evropi in je ena redkih, ki se jim je posrečilo v zakonodajo stlačiti zlato fiskalno pravilo. (Naj mi kot naravni blondinki končno kdo pojasni, kaj je to za en tič: kot trenutno razumem, moramo v ustavo zapisati, da se ne bomo zadolževali, zato, da bi se potlej laže zadolževali. Halo? – in poljubno število odvečnih klicajev!)

Naroda torej ne poberejo krize ne vojne, lahko pa izumre zaradi politikov, kakršen je naš minister za več resorjev neumnosti. Motivi tovrstnih šušmarjev so nedvoumni: funkcionalno nepismenim je laže z lece dopovedati, koga naj izvolijo na »ablast«, analfabeti demonstrirajo manj od učenih ljudi, ker ne zmorejo napisati spodobnih transparentov, pa tudi v vojno jih je laže pošiljati, ko pa afganistanske paštunščine ne znajo nič slabše od rodne »dalenjščine« ali »gohenjščine«. Pomembni so premiki v glavah. Tako je John Lennon že blaženega leta 1969 vedel, da se kaže boriti zlasti proti omejenosti duha ter »bolnim beticam«. V enem svojih pisem, ki jih prevajam te dni (v moje in še marsikoga drugega veselje bodo izšla to jesen pri Modrijanu), je John nekega militantnega levičarja pobaral, kaj je po njegovem narobe s svetom, ter si sam odgovoril: nekaj je narobe z ljudmi. Mar bi jih zato rad vse postrelil, je Lennon vprašal prejemnika pisma. Let it be, folk, give peace a chance, pa izobražujte se, berite knjige, glejte dobre filme (ne Batmana! – ne zaradi varnosti, temveč zato, ker je zanič), obiskujte muzeje in slikarske razstave, pa boste iz krize prišli, če že kot najuspešnejši svetilnik na svetu ne, vsaj kot omikani ljudje. Če boste kljub Turkovim nasvetom pri »slovi« v gimnaziji pridelali kaj več od trhle dvojke, boste morda zato tudi uspešnejši zdravniki, inženirji za nizke gradnje, raziskovalci rekordno dobrega spolnega življenja Slovencev (hura, še ena zmaga naše prepoznavnosti v svetu!) in, ja, boljši športni novinarji; pa še diplom, magisterijev, političnih govorov in, ja, kolumn vam ne bo treba prepisovati.

Tako. Izkašljala sem se, in ker sem maturirala v svinčenih časih (povedano v merah, ki veljajo za svinčnike, so imeli zgolj trdoto B3), upam, da sem to storila v kolikor toliko dostojni materinščini. Kot bi rekel eden od italijanskih dobitnikov Nobelove nagrade za književnost: »Svojo sem povedal – dajte jo še vi!«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.