Sébastien Tellier: My God is Blue

Potem ko je francoski dežurni ekscentrik in provokator Sébastien Tellier na albumu Sexuality (2008) raziskoval – seksualnost, z novo ploščo My God is Blue naredi logičen korak naprej. Postavi se v vlogo duhovnega guruja (boga), oblikuje ’modro zavezništvo’, fiktiven kult, s katerim svojim privržencem ponudi svoboden prostor za izživljanje ultimativnih fantazij, sam pa se odpravi na lov za Resnico.

Ta resnica je v Tellierjevi filozofiji preprosto ljubezen. Ljubezen kot kontrasten preplet senzibilnosti in naslade, veselja in žalosti, razumevanja pa tudi perverzij; zaradi teh so mu cenzurirali že spot za prvi singel Cochon Ville. Varuhe morale je razburil z eksplicitnimi posnetki masovne orgije v nočnem klubu, na kateri kakopak ne manjka standardnih, pa tudi bolj eksotičnih spolnih praks. Prižiganje ognjemetov v anusih se morda res sliši kot precej ekstremno početje celo za najbolj hardcorovske sadomazohiste, toda spot bi si skozi Tellierjevo estetizirano podobo zlahka zavrteli tudi med nedeljskim kosilom. Vsaj v Franciji. Ne nazadnje so Tellierja kot svojega predstavnika pred štirimi leti poslali celo na Eurosong.

Lik Tellierja kot duhovnega guruja, glasnika Resnice in ’Modrosti’, je lahko vzklil le v Franciji, kjer so štiri desetletja vrhunskih provokacij njegovega vzornika Sergea Gainsbourga pustila močno sled. Zato so danes Francozi do tovrstnih ekscesov precej bolj tolerantni, če jim že niso naklonjeni. Ta toleranca je lažje prebavljiva skozi Tellierjevo brezhibno samoironiziranje, se pa pod (nad)površno šaljivostjo vselej skriva premislek, ki ga v najbolj skrajni (in klišejski) maniri lahko razumemo tudi kot kritiko aktualnega življenjskega ustroja. Svobodomiselnost in konservativnost verjetno še nikoli nista stali na bolj oddaljenih bregovih.

In komu s svojega brega, na katerem ni prostora za zadrego in (kvazi)moraliziranje, Tellier maha tokrat? V prvi vrsti ljubiteljem dobre pop glasbe. Potem ko je ploščo Sexuality zavil v na prvi posluh razmeroma cenen, a izjemno učinkovit sintetičen celofan, z albumom My God is Blue sintetiko nadgradi še z mojstrskimi akustičnimi aranžmaji. Skladba Sedulous naplavi eno najlepših kitarskih linij v zgodovini popularne glasbe. Ultimativno hedonističen, seksi singel Cochon Ville povozi vse sodobne obujevalce disco razvratov. Hipnega posega v skladbi Russian Attractions se ne bi sramovali niti moderni avantgardneži. Učinkovitost godalnih orkestracij pa bi zlahka primerjali z najlepšimi aranžmaji Vana Dyka Parksa, ki se je podpisal pod kopico ’največjih’ (pop) albumov vseh časov.

My God is Blue ne stavi le na duhovitost, pač pa Tellierja ustoliči tudi kot enega najboljših sodobnih piscev pop pesmi. Zdi se, da je Gainsbourg končno dobil pravega naslednika.